Duhovne drobtinice

Da boste pričevali zame (Lk 21,13)

Kategorija:
Natisni
Da boste pričevali zame (Lk 21,13)

V evangelijih na poti k prazniku Kristusa Kralja nas Jezus vse bolj vabi k spokornosti, dobrim delom, stanovitnosti. Spokorjenim in stanovitnim obljublja zvesto pomoč in polnost življenja.

Proti koncu cerkvenega leta nas spremljajo številni znani, pa tudi manj znani svetniki. S svojim življenjskim zgledom nas spodbujajo k velikodušnemu razdajanju najbolj ubogim med nami. Sv. Lenart – zavetnik jetnikov, sv. Martin – zgled dobrodelnosti in usmiljenja, sv. Elizabeta Ogrska,… Slednja je bila s svojo preprostostjo, spokornostjo, dobroto do ubogih in odrinjenih v družbi najbolj prezirana in preganjana prav s strani svojih najbližjih na dvoru. Bog pa je njeno zvestobo evangeliju, vztrajnost in požrtvovalnost nagradil s širjenjem Božjega kraljestva na njeno priprošnjo.

Sv. Elizabeta je zavetnica III. reda sv. Frančiška Asiškega. Tudi šolske sestre se zgledujemo po njej pri odkrivanju Kristusovega obličja v ubogih, ki nam jih Božja Previdnost pošilja na pot. V svoje molitve vključujemo stiske bližnjih in daljnih prosilcev ter potrebe Cerkve in sveta.

V tem tednu se želimo še posebej spominjati vseh, ki so kakor koli povezani z zapori: zaprtih, njihovih družin, delavcev v zaporih in na sodiščih, žrtev kaznivih dejanj ter vseh, ki pomagajo, da bi v njihova življenja spet posijali žarki sonca (http://center-ecce.si/). Bog daj, da bi se tudi same zavedale ujetosti in ovir, ki nas omejujejo na naši poti celostne podaritve Bogu in bližnjemu. Posebej se priporočamo Kristusu Kralju, da bi On kraljeval v našem vsakdanjiku, tako polnem sodobnih izzivov. Naj nam pomaga, da bi v nas vse bolj utripalo Božje Srce, da bi mogle sprejemati bogastvo in uboštvo, ki ga je Stvarnik položil v nas same in v soljudi - da bi pričevale Zanj.

                                                                                                 s. Vida Tomažič

Zdravilnost molitve

Kategorija:
Natisni
Kraj dogodka: 
Kranj, 08. 08. 2013
Zdravilnost molitve

Kaj je molitev? Kako vpliva na zdravje? Ali lahko nadgradi klasično medicino?... Novinarka Mojca Šimenc je s. Vidi Tomažič postavila nekaj vprašanj za e-revijo Moje zdravje (priloga Dnevnika).

Corbinu so diagnosticirali trisomijo 13, hudo genetsko okvaro, zaradi katere so staršema svetovali splav. Odločila sta se drugače. Deček je preživel porod in tudi prvih nekaj dni. Ki so se potem raztegnili v mesece. Družina je vsak dan njegovega življenja delila na spletu, objave pa so po pravilu zaključili s prošnjo: »Molite zanj!«

Zaupanje v molitev

Redovnica s. Vida Tomažič je prepričana, da celostni pristop k človeku, posebej še k bolniku, rodi več sadov. »Vera človeku pomaga, kolikor bolj se zaveda, da ni v njegovi moči, da ozdravi in dopušča, da se lahko zgodi tudi drugače, kot pričakuje. Že, ko smo zdravi, v bolezni pa še toliko bolj, potrebujemo neko pozornost, odnos, pomoč - tako bližnjega kot presežnega. Molitev lahko ozdravlja, da, ampak le, če se zavedamo in priznamo, da v sebi ne zmoremo vsega. Je v veliko pomoč, če dejansko zaupamo, da obstaja n(N)ekdo, ki nas spremlja in nam podarja tako sončne kot senčne strani življenja. Če se človek realno sooča z boleznijo, lažje sprejme pomoč strokovnjaka - s področja medicine zdravnika za telo in za dušo ter duhovnika. S pomočjo molitve je njegovo življenje lahko še bolj skladno, izpolnjeno.«

Formalnega verskega obreda sem se nazadnje udeležila ne-spomnim-se-kdaj, in še to izključno iz vljudnosti.  Ko je sogovornica v cerkvi pokleknila in zmolila, me je intimnost dejanja za hip zmedla. Ne sekirajte se, se je nasmehnila, ko je opazila.

»Ni mi težko pogovarjati se s človekom, ki ne veruje,« je razložila, ko sva sedli. »Iščem to, kar nama je skupno. Le tako se lahko med seboj bogatimo. Spoštujem sogovornikovo različnost, pričakujem pa tudi, da on priznava mojo. To pokaže tudi tako, da mi prisluhne.«

Prav. Pa začniva. Z molitvijo.

»Zame je molitev pogovor z ljubljeno osebo, ki je vredna mojega največjega zaupanja. Kot kristjan vem, da je to Oče, ki se razodeva človeštvu s podaritvijo Sina v neizmerni ljubezni, ki je Sveti Duh. Molitev izpolnjuje moj najgloblji odnos z Ljubljenim, s Kristusom, ter odmeva v odnosih z drugimi. To ne pomeni, da so moji odnosi »pravljični«;-). V molitvi se učim gledati nase, na druge, na svet bolj z Božjimi očmi. Življenje postaja bolj urejeno. V njegovih valovih se bolje znajdem z Božjo pomočjo.»

Smo se kot ljudje izgubili? Kako to vpliva na zdravje?

V sodobnem svetu prav zaradi želje po neodvisnosti, po svobodi, ki je včasih narobe razumljena in ni notranja, človek želi na nek način sam sebe »nadkriliti«. Ampak to ne gre. V vsakdanjem življenju vsakdo naleti na meje: v sebi, okrog sebe, v stvarstvu. Končno, če je nekdo res iskren, tudi prizna, da obstaja nekaj, kar ga presega. Za kristjana je ta »nekaj« oseba, ki ji rečemo Bog. Na človeka gledam celostno, tako tudi na njegovo zdravje. Zdravje pa je zame skladnost telesnega, duševnega in duhovnega v človeku, kar mu omogoča, da odnos do sebe, do drugih, do Boga živi v notranjem miru ter v miru opravlja svoje delo. Vsak človek pa je enkraten in to notranje razmerje živi na svoj način – bolj ali manj »uglašeno« ali pa »razglašeno«. Poznam kar veliko ljudi, ki so, ko so nenadoma izvedeli, da so hudo zboleli, želeli najprej urediti svoje notranje stanje; potem so bolj pomirjeni vstopili v proces zdravljenja.

Kaj konkretno ste imeli v mislih?

Cerkev nudi verniku določene pomoči, ki jim pravimo zakramenti. Kristjan jih sprejema v veri, ki je božji dar in temelji na zaupanju v Boga, darovalca vsega. Zakramente – sprave in bolniškega maziljenja - podeljuje duhovnik. Bolnik ali svojci se lahko obrnejo nanj tudi v bolnišnicah. Kljub težkim preizkušnjam in tveganjem - saj nihče ne ve, kaj bo z njim jutri, niti danes… - je človek, ki je v sebi miren, spravljen s seboj, z drugimi in z Bogom, pripravljen na vse. To je zelo pomembno. Tako lažje sprejema svoje stanje in morebitne posledice zdravljenja, končno tudi smrt. Zdravje zanj ne pomeni več nujno premagati zahrbtno bolezen, temveč živeti v miru s seboj in z drugimi, kar je velik plus za ozdravljenje.

Velik plus, ki nadgradi klasično medicino…. ?

Ja, ki klasično medicino dopolni. Temeljna je odprtost življenju. Ta pa vključuje tudi sprejemanje preizkušenj, krhkosti, nemoči in soočenje z njimi. Marsikdo klasični medicini ne zaupa dovolj, da bi se ji v svoji nemoči prepustil in se zateka v nekaj presežnega. Ne le k molitvi, tudi k drugim alternativam. Pomembno je zaupati tistemu, ki mi pomoč nudi – zdravniku, psihiatru, duhovniku. V težki bolezni – ki je lahko tudi psihična – je slepo zatekanje k molitvi brez sprejemanja potrebne pomoči na telesni in duševni ravni lahko zelo nevarno. Takšna oseba je namreč preveč slabotna, preveč krhka v sebi. Morda jo molitev skupaj z drugimi v prvem hipu res navduši, skupina jo »nosi«, zdi se ji, kot da plava v nekem zdravju. Toda potem pogosto sledi še težje stanje od prvotnega. Seveda obstajajo tudi primeri, ko nobeden od treh strokovnjakov znotraj svojih pristojnosti ne more pojasniti ozdravitve; govorimo o čudežni ozdravitvi. Moč in ponižnost strokovnjaka se pokaže tudi v tem, če se je pripravljen spoštljivo pokloniti Skrivnosti. Treba je biti prizemljen, hkrati pa z zaupanjem in upanjem zreti onkraj.

Torej ljudje nismo samo telesna in duševna bitja?

Ljudje smo tudi duhovna bitja. Obstaja nekaj – Nekdo - ki nas presega. In v naši notranjosti je vtisnjeno njegovo vabilo – hrepenenje po njem. Vsak strokovnjak, če je iskren in odprt, si bo znal pomagati z drugimi vedami. Verjamem v integracijo, v sodelovanje ved, ki lahko bolj celostno pomagajo človeku. Menim, da strokovnjak, ki priznava in v sebi čim bolj skladno živi vsa tri področja: telesno, duševno in duhovno, lahko bolje opravlja svoje delo. Pa tudi bolniku in njegovim svojcem lažje predlaga, svetuje ali jih napoti po pomoč k strokovnjaku za drugo področje. Osebno imam zelo dobre izkušnje sodelovanja.

Individualna/skupinska molitev za zdravje?

Kdor zaupa v moč molitve, se hvaležno priporoča drugim, da zanj molijo. Nekateri ljudje lažje molijo sami, drugi v skupini. Pomemben je iskren, oseben odnos z Bogom. V velikih preizkušnjah se ljudje še bolj povežejo v molitvi za določen namen – recimo za ozdravitev hudo bolnega otroka. V sodobnem svetu se molitvene naveze širijo tudi s pomočjo spleta. A treba se je varovati skušnjave, da se iz komodnosti ali pa nelagodnosti in tudi strahu pred soočenjem z bolnikom in njegovimi svojci ne bi izogibali živemu odnosu z njimi. Človek raste in zori v živih, ne pa virtualnih odnosih z drugimi ljudmi. Vernik pa tudi v živem odnosu s Stvarnikom vsega. Ljudje, ki živijo v notranji povezanosti z Bogom in z drugimi, so po molitveni navezi bogateni tudi takrat, ko namen, za katerega so molili, ni izpolnjen tako, kot so morda želeli, pričakovali. Zavest, da so naredili vse, kar je bilo v njihovi moči, izid pa popolnoma prepustili Bogu, njihovo vero še okrepi. Če se ljudje povežemo in združimo v dobri stvari, delamo čudovite stvari. Žal, če se ljudje združijo v zlu, imajo veliko uničevalno moč. V zgodovini imamo dokaze za prvo in za drugo. Če se zlo združi, je sposobno uničiti človeka in človeštvo. Če se združi dobro, je sposobno premostiti še tako velike ovire. V edinosti smo sposobni narediti zelo velike premike – tako v zasebnem kot v družbenem življenju.

Kako bi zaključili najin pogovor?

Vsakdo ima pravico biti slišan. Je pa to najtežje. Včasih se človek počuti kot glas vpijočega v puščavi - tudi med sebi enakimi. Pogovor z drugače mislečimi je izziv, širi obzorja. V spoštljivi odprtosti do drugega lahko še bolj odkrijemo svojo posebnost, jo še bolj cenimo. Če si stalno samo v svojem krogu, lahko preveč otopiš. Skrivnost d(D)rugega spodbuja zdravo zvedavost. A obstaja meja, ki je ne moremo prestopiti. Nerealno se je naslajati v svoji vsemogočnosti in si domišljati, da bomo svet »obvladali«. To se ne obnese. Raje si prizadevajmo, da bi s svojim življenjem prinašali čim več dobrega v naš prostor in čas, da bo po vsakem izmed nas naš danes svetlejši in naš jutri bolj poln upanja.

V evangelijih na poti k prazniku Kristusa Kralja nas Jezus vse bolj vabi k spokornosti, dobrim delom, stanovitnosti. Spokorjenim in stanovitnim obljublja zvesto pomoč in polnost življenja.

Kaj je molitev? Kako vpliva na zdravje? Ali lahko nadgradi klasično medicino?... Novinarka Mojca Šimenc je s. Vidi Tomažič postavila nekaj vprašanj za e-revijo Moje zdravje (priloga Dnevnika).

Ste uganili, kdo sta moja stara prijatelja na poti od zgodnjih devetdesetih let? Človeka, s katerima sem skupaj prehodila svoj rimski čas vsakdanjika in praznika. Človeka, ki sta me pospremila v nov dan skozi izzive, ki jih je prinašal, skupaj s preizkušnjami ter se nista utrudila v zahvali in priprošnji poznega večera.

Drage sestre!

V milostni postni čas nas Cerkev uvede z Jezusovim povabilom »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15) …

Nagovor g. nadškofa Marjana Turnška na slovesnosti večnih zaobljub s. Tine Dajčer v Rušah, 2. februarja 2013:

Spoštovana s. provincialka in ostale sestre redovnice, draga s. Tina s staršema in sorodniki ter prijatelji, dragi duhovniki, bratje in sestre v Kristusu!

Jezus se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Začel jih je učiti. (prim. Mt,5,1-2)

Želiš vedeti, kje biva Bog? V čistem srcu je njegovo bivališče. (Origen)

Provincialat Šolskih sester
Strmi pot 4,
1000 Ljubljana
info@solske-sestre.si
tel.: 01/231-80-77
Arhiv vseh objav
Arhiv člankov