Besede razodevajo človekovo mišljenje

S koncem šolskega leta 1918 je prišlo iz Ljubljane od Kmetijske družbe obvestilo, da bi v novem šolskem letu 1918–1919 na novo odprli vrata kmetijsko gospodinjske šole v ljubljanskem Marijanišču. Med vojno ta šola ni delovala, ker je ves zavod zasedlo vojaštvo za ranjence s soške fronte.

Takratna č. m. Lidvina Purgaj, ustanoviteljica te prve kmetijsko gospodinjske šole in naša učiteljica v Marijanišču, je za vodstvo šole določila mlado s. Izabelo Gosak, za poučevanje kuhanja s. Felicito Kalinšek, za šivanje in ročna dela pa s. Berto Sivka, ki je bila sodelavka sestre Roze Jug v Mariboru.

Ker je bilo to leto v materni hiši 66 kandidatinj, so predstojniki določili štiri kandidatinje za obiskovanje gospodinjske šole v Marijanišču v Ljubljani. Med temi kandidatinjami sem bila tudi jaz, bodoča sestra Hedvika Puntar.

Ko smo čakale na odhod iz Maribora v Ljubljano, je s. Izabela medtem izkoristila čas za nekakšno »pripravo« na redno gospodinjsko šolo. Po dve uri dnevno nas je prizadevno seznanjala z nekaterimi strokovnimi predmeti iz učnega programa, nam do tedaj neznanih in zato nezanimivih tem.

Navdušila pa nas je s. Lidvina Purgaj, ki nam je predavala vzgojeslovje. Priznati moram, da tako praktičnih napotkov za samovzgojo ne prej ne pozneje nisem dobila, čeprav bi jih moral poznati vsak vzgojitelj in učitelj od vrtca navzgor, vsaka mati, vsaka redovnica, predstojnica, pa tudi vsak »sovzgojitelj« v družini in v raznih skupnostih. Brez tega je vzgoja težavna, žal bolj podira kot zida. Velik poudarek je dajala na pomen dobrega zgleda, poznavanja temperamentov in sploh praktičnih vzgojnih posegov. Večkrat nam je dejala, da kdor sam ni dobro vzgojen, naj nikar ne gre za vzgojitelja, kdor od svojih varovancev zahteva lastnosti, ki jih sam nima, jih zato tudi ne morejo videti in na njem najti.

Pa to za nas ni bilo tako pomembno, pač pa je pomembno to, da je s. Lidvina med učno uro v snov vpletala različne primere, napotke in rešitve, ki jih je imela iz zakladnice m. Margarete. Imela je navado reči: »O tem so naša mati Margareta takole učili, priporočali, mislili in delali.« S tem je podkrepila nekatera svoja izvajanja o vzgoji in tudi o vsem potrebnem za človekovo samovzgojo. Meni je posebno ostalo v spominu razglabljanje m. Margarete o govorjenju, pogovarjanju, o besedah, ki jih uporabljamo pri govorjenju, o drži in kretnjah v stiku z ljudmi, itd.

Mnenje m. Margarete je bilo, da ljudje na splošno vse preveč govorijo. Če bi svoje govorjenje kritično preverili, bi ugotovili toliko praznega, nekoristnega, neresnega, nespodobnega, opravljivega in celo žaljivega govorjenja. Pregovor trdi: »Veliko govorjenja, veliko plev, a klenega zrnja malo.«

Za človeka, ki naj bi bil po svojem stanu duhovno usmerjen, je tako govorjenje ne le izguba dragocenega časa, ampak predvsem zapravljanje zbranosti, do katere se brez božje milosti in lastnega prizadevanja resnično težko povzpnemo.

Zato velja za nas, ki želimo svoje življenjske sile, od Boga darovane, in iz hvaležnosti zanje, dati za potrebe bližnjega, da se moramo čim prej in dosledno odpovedati nepotrebnemu govorjenju, ki krade čas našemu delu in dolžnostim, za katere smo se odgovorno in svobodno odločili. Toliko ljubezni do Boga in poštenja do ustanove, ki ji pripadamo, si moramo privzgojiti že zdaj v kandidaturi. Priporočljivo je tudi prositi Boga za modrost molčanja in govorjenja o pravem času.

M. Lidvina je tudi omenila, da je m. Margareta kdaj pa kdaj vzela v roke tudi Sveto pismo in v potrdilo svojega zgleda brala iz Sirahove knjige.

Ta modrec je pred tisoč leti povedal več živih resnic o besedovanju, kako nepreudarno govorjenje ali govorjenje sploh razodeva človeka, ki govori, saj besede in misli človek jemlje iz sebe, lahko bi tudi rekli, iz svoje vzgojenosti in kulture. Naslov temu poglavju je prav zato vzet iz besed modrega Siraha (Sir 27,2–7), nam v premislek:

1. Besede razodevajo človekovo mišljenje.
2. Preizkušnja človeka se vrši v pogovoru z njim.
3. … tako človekov govor razodeva notranjost človeka.
4. … zakaj s tem se preizkuša človek (z govorjenjem).
5. … ne hvali nikogar, preden ne spregovori!

Res, modre besede, ki ne potrebujejo razlage, saj jih življenje samo potrjuje. Dokazuje pa tudi, kako je starozavezni modrec presojal človeka po govorjenju in s tem oblikoval nekakšna pravila za vrednotenje človeka, s katerim govoril. Verjetno je m. Margareta z besedami modrega Siraha hotela doseči večjo učinkovitost svojega nauka o govorjenju, pri katerem ta zemeljski človek nikoli ni dovolj moder.

Po besedah m. Lidvine je m. Margareta kdaj pa kdaj po zajtrku ali večerji opozorila na berilo in evangelij iz dnevne svete maše. Znala je poiskati zlata zrnca, primerna za razmišljanje med dnevom, npr. »Marija je vse te besede ohranila v svojem srcu … Kajne, sestre, da bomo tudi me besede iz današnjega evangelija ohranile in premišljevale v svojem srcu ves dan in jih premišljevale v božji navzočnosti. Pa tudi besede, ki nam jih sestre zaupajo, bomo obdržale zase in jih ne raznašale. Opoldne pri izpraševanju vesti in zvečer pred počitkom pa bomo premislile, kako smo svoje sklepe držale in z njimi delale veselje Bogu, bližnjemu pa znale ustvariti srečno sožitje, za kar nam božje plačilo ne bo izostalo. In tako, ljube sestre, bo naš dan bogat in blagoslovljen!«

Mati Margareta je želela, da bi se kandidatinje naučile umirjenega in vljudnega govorjenja, brez glasnega smeha, kriljenja in ploskanja z rokami, da ob prevelikem veselju in vzhičenju ne bi poplesavale in poskakovale kakor otroci, ki imajo sicer pravico dati duška svojemu veselju. Vendar ko otroci odraščajo, morajo prenehati s takimi otroškimi »prireditvami«, saj drugače postanejo za zrelega človeka problematični, ker so »otročji«.

Kandidatinje in novinke je mati tudi opominjala, kakšno naj bo medsebojno govorjenje. Čim manj, zlasti nepotrebnega; da bi razpravljali o napakah svetnih ljudi, je za nas nedopustno, saj nimamo do njih druge odgovornosti, kakor da molimo zanje. Bog ne daj, da bi slabo govorile o sestrah, predstojnikih, duhovnikih. S takim govorjenjem – opravljanjem – bi lahko grešili, pri Bogu pa zapravili veliko milosti, ki nam jih Bog namenja.

Zaradi ohlapnosti naše vesti, ko govorimo o slabostih bližnjega – je večkrat poudarila –, bodo naše prošnje ostale neuslišane: »Odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo. Zato, moje drage sestre, je m. Margareta zaprosila: Razveseljujmo Jezusa, ki je ljubil vse, dobre in hudobne, za njihovo srečo trpel, da bomo o vseh dobro govorile in jim prizanašale z obsodbo, da bo ob zadnji uri tudi nam milostljiv!«

In m. Lidvina je nadaljevala: »Ko je m. Margareta v svojo redovno ustanovo uvajala tihoto in svarila pred nepotrebnim govorjenjem, s tem ni hotela omejiti potrebnega pogovarjanja-razpravljanja o delu, ki ga sestre opravljajo, npr. pri vzgoji, pri poučevanju v šoli, običajnem delu v svoji skupnosti, o osebnih zadevah, o redovnih zadevah, zlasti v primerih, ko je treba hitro ukrepati. Za take in podobne primere naj bi bila vrata k predstojnikom vedno odprta. Kajti lahko se zgodi kakor v družinah, kjer otroci pri starših ne najdejo odprtih vrat za zaupen pogovor, odidejo razočarani drugam, kjer jih radi poslušajo … žal večkrat na škodo medsebojnega družinskega zaupanja, ki je marsikdaj neozdravljivo ranjeno, tako da se nikoli več ne zaceli in ne povrne.«

Menda je nato m. Margareta zopet posegla po Svetem pismu, odprla na strani, kjer je zgodba dveh Jezusovih učencev, ki sta po tragediji Kristusovega trpljenja in smrti na križu doživljala neizrekljive stiske in srčne bolečine. Morala sta ven iz kraja bridkih spominov, iz Jeruzalema, ven iz osebnih stisk … Kako in kaj zdaj, ko je njihov Učenik mrtev, ko ga ni več med njimi …

Pa je bil ta božji Neznanec, njun Učenik, prav med njima, ko se jima je pridružil, a ga nista spoznala. Slišal je, kaj sta o Njem govorila, kako je bil po nedolžnem obsojen na smrt, kako ga je eden od njih izdal v roke sovražnikov, kako ga je njih prvak Peter pred neko deklo trikrat zatajil … in kako se zdaj kesa in joka …, kako se njegovim učencem toži po Njem … Pa se ta božji Neznanec celo spreneveda in vpraša, o čem govorita. Kot tujcu, za kar sta ga imela, sta pričela pripovedovati o vsem, kar jima je težilo srce in dušo. In pričel je govoriti in razlagati pisma, božji načrt odrešenja, kakor nekdaj njihov Učenik, da se jima je od sreče »topilo srce«. Povabila sta ga, naj ostane z njima pri večerji, kjer sta ga prepoznala po »lomljenju kruha«, vse prav tako kakor pri njunem prvem svetem obhajilu pri zadnji večerji.

Kako velika sreča in nagrada božjega Spremljevalca-Boga, ki sta jo učenca, potujoča iz Jeruzalema v Emavs, prejela za medsebojni pogovor in za pogovor z Njim.

Naj bi tudi naša razgovarjanja in pogovore, ki jih imamo na življenjski poti, spremljal, usmerjal, pojasnjeval, razsvetljeval, navdihoval in blagoslavljal ta naš božji Spremljevalec-Bog.