BLAGRI so pot k sreči - k svetosti

Jezus se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Začel jih je učiti. (prim. Mt,5,1-2)

Blagor ubogim v duhu,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor žalostnim,

kajti potolaženi bodo.

Blagor krotkim,

kajti deželo bodo podedovali.

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,

kajti nasičeni bodo.

Blagor usmiljenim,

kajti usmiljenje bodo dosegli.

Blagor čistim v srcu,

kajti Boga bodo gledali.

Blagor tistim, ki delajo za mir,

kajti imenovani bodo Božji sinovi.

Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo

govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami. (Mt 5,3-12)

 

 

Bog je ustvaril človeka za srečo, za polnost. Tako vsakdo hrepeni po sreči; kristjani tej polnosti pravimo svetost. Bog nas po krstu kliče k svetosti. Svetnik pa je, kdor v svojem življenju čim bolj uresničuje zgled Jezusa Kristusa; je človek, ki živi ves za Boga in za druge – je torej človek blagrov. Svetnik živi v sedanjosti Jezusovo pot križa in zazrt v Gospoda sveti kakor luč ljudem na njihovi poti življenja in delovanja.

 

Bl. Janez Pavel II. je posvečene še posebej vabil, naj si prizadevamo, da bodo postale svete naše celotne skupnosti, ne le posameznik. To je naloga vsakega krščanskega občestva.

 

Jezus svojim učencem zagotavlja: »vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12). Pove pa tudi, kakšna je pot do tega cilja – pot blagrov.

 

Evangelist Matej je zapisal osem blagrov, ki so kot mogočna uvertura v Jezusov govor na gori. Kot Jezusov življenjski program postanejo vodilo vsakogar, ki hoče slediti Učitelju na poti k cilju, za katerega smo ustvarjeni. Ta cilj pri Mateju (Mt 5,3-10) zaobjame blagre z besedami: »njihovo je nebeško kraljestvo« (prvi in osmi blagor). Blagri tako oznanjajo gotovost, da bo Bog v večnosti polno izpolnil naše najgloblje hrepenenje po sreči. Našemu iskrenemu vsakodnevnemu prizadevanju, da živimo blagre sredi preizkušenj in tudi trpljenja skupaj z Jezusom, pa bo vtisnil pečat najglobljega smisla.

 

Ali v današnjem svetu dejansko pričujemo za to, da je življenje blagrov pot k sreči in da daje našemu življenju in delovanju najgloblji smisel? Že pred dobrim stoletjem je Nietzsche očital kristjanom: morali bi mi prepevati najlepše pesmi, da bi verjel njihovemu odrešeniku; bolj vesele bi moral videti njegove učence!

 

Gre za to, da bi se bolj zavedali, da smo blagrovani – tudi sredi težav in trpljenja, saj nas osrečuje upanje in pričakovanje izpolnitve Božjih obljub. Jezus je blagre položil na srce ljudem, ki so živeli v podobni kulturi kakor je naša: v družbi nadvlade moči, materialnega bogastva, nasilja,… A kako potem blagrovati - imenovati srečne – tiste, ki so ubogi, krotki, žalostni, lačni pravice, preganjani,…? Dejansko blagri vznemirjajo tako kot Jezusove sodobnike tudi nas z vprašanjem: ali jih je mogoče v življenju uresničevati? Mogoče, a ne na triumfalen način, temveč v tihem, preprostem vsakdanjem življenju tistih, ki sledijo Jezusu Kristusu kljub njegovemu »na glavo obrnjenemu« načinu življenja. Najbližji priči tega življenja v sodobnem svetu sta bl. Janez Pavel II. in bl. Mati Terezija. S svojim življenjem sta izpričala resnico, da je človek blagrov v polnosti človek, je novi človek v Kristusu.

 

Pot k svetosti ni lahka in zahteva svojo ceno. Blagri so luč na tej poti. Bolj, ko bomo s čistim srcem prebirali besede blagrov, bolj nam bo v njih zasvetilo obličje Jezusa Kristusa in bolj bomo mogli prepoznavati smisel in se veseliti tega, kar Bog polaga na pot našega življenja. S tem pa bomo v našem vsakdanjiku sposobni okušati dar odrešenja, ki nam ga Bog v polnosti namenja v Nebeškem kraljestvu.

 

Predlog za osebno premišljevanje: Ob svetopisemskem besedilu o blagrih (Mt 5,1-12) pred Gospodom gledam, kako mi Bog daje v mojem življenju okušati nebeško kraljestvo in se mu zahvaljujem.

 

Pripravila s. Vida Tomažič