Dnevne molitve

»Sestre, kako bogat je naš dan, ko ga začenjamo z molitvijo in sveto daritvijo. Združene z božjo Materjo se Bogu zahvaljujemo za milosti, ki nam jih deli v ranem jutru. Prosimo, naj bo z nami ves dan, ko nas kliče dolžnost na delo, ki nam ga je določila božja Previdnost. Opravljajmo ga v božjo slavo, v korist mladine, ki nam je izročena, in v naše osebno posvečenje. Božji blagoslov naj bo z nami. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen!«

Tako je sestra Nepomucena Ziggal sestri Gertrudi Neuwirth in še nekaterim sestram povedala, kako je neko jutro po zajtrku in jutranjem blagoslovu mati Margareta nagovorila svoje sestre.

V mariborski skupnosti se je jutranja molitev začela z angelovim češčenjem in končala z litanijami svetega Frančiška. Sledile so jutranjice in hvalnice v latinščini, ob nedeljah in praznikih pa s koralnim petjem. Po oficiju je bila molitev k Svetemu Duhu, polurno premišljevanje in sveta maša.

Tudi opoldanska skupna molitev se je začela z angelovim češčenjem. Sledilo je spraševanje vesti in ena, za tisti dan predpisana ura v latinščini. Po kosilu je bil obisk svetega Rešnjega telesa in nato obvezna enourna rekreacija, potem pa zopet obisk Najsvetejšega, litanije Matere božje, nato pa odhod na popoldansko delo.

Zvečer: litanije Srca Jezusovega, večernice in sklepnice v latinščini, po večerji obisk svetega Rešnjega telesa, nazadnje pa še razna večerna opravila, dokler ni samostanski zvonec poklical k večerni molitvi rožnega venca, ki je bil obvezen za vso samostansko družino. V večerno molitev je bilo zajeto spraševanje vesti, večerno branje točk za jutranje premišljevanje, pozdrav svetemu Rešnjemu telesu, odhod k počitku, za katerega je bilo določenih polnih sedem ur. Pred jedjo in po njej je bila molitev tudi v latinščini, vse druge skupne molitve so bile v slovenščini. Med jedjo je bilo obvezno branje različnega nabožnega čtiva, zato je bila tihota strogo obvezna, brez hrupnega premikanja stolov, ropotanja z jedilnim priborom itd. Vsa strežba je minila v tihoti, mirno, brez ropota; vse po predpisih lepega vedenja pri mizi in pri jedi.

To je le nekaj, kar mi je znano o skupnih obveznih molitvah v takratnem času mariborske hiše.

Molitev in petje psalmov pri skupni molitvi v latinščini je bilo takrat v navadi v mnogih redovnih skupnostih. Spominjam se, da nas je nekatere novinke (preoblečena sem bila 15. avgusta 1919), ki smo bile pri pevskih vajah, takratna organistinja sestra Lamberta, Korošica, naučila lepo moliti psalme v latinščini po koralu.

Dekleta, ki so vstopala v kandidaturo, še niso bile članice tretjega reda svetega Frančiška. To so postale ob vstopu v samostan. S tem so sprejele vse obveznosti (molitev, post itd.) po predpisih vodila za svetni tretji red.

Kakor je znano, je škof Slomšek (Kovačič, 246. str.) ustanovil cerkveno bratovščino svetega Cirila in Metoda za edinost ločenih kristjanov. Leta 1852, 1. julija, je papež Pij IX. to bratovščino potrdil in jo obdaroval z odpustki. Kmalu se je razširila v druge dežele in pridobila na tisoče članov. V to bratovščino so bile vpisane tudi šolske sestre, takratne in poznejše, vse do leta 1941, ko so bile v vojni pregnane iz materne hiše v Mariboru. Do takrat smo pri večerni molitvi obvezno molile očenaš, zdravamarijo, vzklik sv. Marija, prosi za nas, sv. Ciril in Metod, prosita za nas in apostolsko vero. Po tem letu je ta molitev prešla v zasebno molitev starejših, še živečih sester.

Če pomislim na čas (1916), ko sem kot kandidatinja prišla k šolskim sestram v Maribor, moram priznati, da sem bila presenečena nad redovno spokornostjo (prej sem imela stik še z dvema redovnima družbama), tihoto, nad delavnostjo, uporabo časa, brez postopanja in kramljanja, ter nad molitvenim življenjem šolskih sester. Kjer koli sem jih srečala, naj bo na poti iz samostana v šolo in zunaj na hodnikih, stopnicah, v pralnici, šivalnici, pri vrtnih in drugih opravilih, na raznih poteh zunaj samostana, na »zbircah«, povsod sem opazila, da so v molitvi premikale ustnice, da so prsti prebirali jagode velikega rožnega venca, ki so ga obvezno imele obešenega na pasu, nekaki vrvici s tremi vozli, ki naj bi jih spominjale na tri redovne zaobljube.

Da smo molili na naši poti v cerkev in nazaj, na delo, med delom, mi je bilo znano že doma. Naše stare tete in starejše žene, ki so prihajale k nam na delo, so molile, ko je ura v zvoniku udarila, nekakšne »urne molitve«, povezane z Marijo, »ki je rajžala in iskala Jezusa, ki ga je izgubila«, ko je za Jezusa »predla in šivala obleko«, ki je s svojimi »jogri« (učenci) šel na veliki četrtek »sveto mašo brat«, ki ga je Judež izdal »za krvave krajcarje«, ki ga je »Pilatuš gajžlat dal«, ga dal pribit na križ, kjer je z bridko smrtjo nam zaslužil paradiž itd.

Poznala sem mater številnih otrok, ki je celo ob škafu vode, ki jo je natočila iz studenca in dvignila na glavo in jo po strmem bregu nesla domov, vzkliknila: »Naj bo na čast sveti Družini, da se ne bomo prepirali, da se bomo imeli radi!« Pred vsakim kmečkim in drugim delom sta imela gospodinja in gospodar navado izreči: »Bog in sveti božji križ!« Ali: »Naj bo za sreča mojih otrok, za varstvo sina, ki je pri vojakih« itd.

Take molitvene navade so s kmečkimi dekleti prišle tudi v samostan in tam so se navzele še novih. Ko smo bile kandidatinje dodeljene k raznim delom za pripravo hrane ali kjerkoli drugje, v pralnici, likalnici, kjer je bilo treba pripraviti vse za skoraj 400 ljudi, smo molile rožni venec in štele: »desettavžentkrat …, dvanajsttavžentkrat … do tridesetstotavžentkrat, … ki si ga, Devica …« Seveda pri težkih in odgovornih delih nismo molile, le z dobrim namenom (naj bo vse v večjo božjo slavo in zveličanje duš) smo ga posvetile. Če pomislim na nešteto mater in očetov, fantov in deklet, ki so se tako pripravljali na delo z božjo pomočjo in zaupanju v blagoslov od zgoraj, je bila to že kar »večna molitev« vsega slovenskega naroda. Vprašamo se samo lahko, zakaj in po čigavi krivdi so se te zveličavne molitve opuščale in jih danes ni več slišati.

O molitvi m. Margarete je pripovedovala otroška vrtnarica sestra Regina Gosak: »Znano je, da se otroci radi med seboj prepirajo, včasih si skočijo tudi v lase. V prvih časih je bilo več teh primerov, ko so morale sestre nadzorovati veliko otrok z ulice. V eni skupini sta izstopali dve deklici iz iste ulice, ki sta se v tem posebej odlikovali. Včasih ju je bilo kar težko utišati in ju spraviti narazen. Krivili sta druga drugo. Mati Margareta je, kakor že večkrat ob takih priložnostih, povedala znani rek, da sta za vsak prepir potrebna dva. Če bi eden molčal, bi prepira ne bilo. Pa se pride ena od »tekmovalk« m. Margareti opravičit, da bi rada utihnila, pa ne more. Mati je skesano deklico pogladila po zlasani glavici in ji svetovala, naj moli. Mati je pri tem nasvetu pač mislila, naj otrok moli, da bi dobil moči za premagovanje. Deklica je materin nasvet razumela dobesedno in po svoje. Pri prvem prepiru, ki ga je sošolka začela, se je lepo pokrižala, sklenila roke in začela moliti očenaš in zdravamarijo. To je mlado prepirljivko tako presenetilo, da se je z velikimi očmi zazrla v mater in še ona začela moliti. Prizor je bil vreden opazovanja in odobravanja. Še druge otroke je spodbudilo, da so v podobnih primerih ravnali enako. Mati pa so menda pripomnili, da je taka molitev priporočljiva ne samo otrokom, temveč tudi nekaterim družinskim, vaškim in drugim skupnostim …«

Bilo je leta 1921, ko sem se iz Velikovca na Koroškem po plebiscitu vrnila v Ljubljano, da bi nadaljevala prekinjeno šolanje. Stanovala sem v Marijanišču, kjer je bila hišna predstojnica učiteljica s. Terezija Hanželič, poznejša vrhovna predstojnica šolskih sester. V naših skupnostih je bila navada, da je bila vsako prvo nedeljo v mesecu predpisana duhovna obnova, ki jo je vodil duhovnik ali predstojnica redovne skupnosti. Takrat je bila to m. Terezija Hanželič. Takratna prva nedelja se je pokrivala s praznikom Kraljice svetega rožnega venca. Na to je duhovno obnovo navezala tudi s. Terezija.

Govor te prve nedelje je bil vsaj zame nekoliko nenavaden. Zapisala sem si nekatere misli, ki sem jih želela ohraniti za prihodnost.

Ko sem pred meseci našla med svojo staro šaro del starega zvezka z zapisi iz mladih redovniških let, sem postala pozorna zlasti na misli o rožnem vencu iz govora, ki ga je s. Terezija imela za mesečno duhovno obnovo v oktobru v Marijanišču.

Ker je s. Terezija v tem govoru uporabila dogodek, vezan na ustanoviteljico naše kongregacije m. Margareto, ga bom skušala v celoti prevzeti v te svoje »Spomine« prav zato, ker se nanaša na našo veliko pospeševalko rožnega venca, kakor jo je tudi imenovala s. Terezija.

Zgodilo se je med nedeljsko rekreacijo. Mlada novinka, učiteljica in dobra matematikarica (mogoče je bila to sama s. Terezija), je m. Margareti pripovedovala, kako je z zanimanjem nekega dne opazovala sestre in kandidatinje, kako molijo med dnevom pri delu, pri hoji, tudi pri skupni molitvi sveti rožni venec; naštela jih je veliko število. Zato ji je prišlo na misel, da bi si šolske sestre nadele še naslov »od svetega rožnega venca«. Ker je bilo to bolj v šali, povedano za rekreacijo, so se sestre temu predlogu zasmejale. Mati Margareta pa je šalo zaobrnila in vprašala novinko: Kaj mislite, koliko je teh sto ali še več rožnih vencev ustrezalo predpisom, ki jih je dal sveti Dominik, o katerem domnevajo, da ga je sama Mati božja naučila moliti rožni venec? Koliko jih je bilo zares zmoljenih pobožno, zbrano, premišljeno? Ne gre za to, kakor pri molitvi nasploh, koliko zmolimo, ampak, kako molimo. Nisem še bila v samostanu, ko sem slišala, da je od leta 1218 do 1220 učenec svetega Benedikta, Poljak, p. Hiacint, redovnik benediktinec, ustanovil v Brežah na Koroškem samostan benediktincev in naučil Slovence moliti rožni venec v domačem jeziku.

Ta benediktinec je poudaril, da ne smemo pozabiti, da je rožni venec ustna in premišljevalna molitev. Ko usta izgovarjajo molitveni obrazec, se morata misel in srce muditi pri skrivnosti, ki jo rožni venec predstavlja. Tudi to je poudaril, da so desetke zdravamarij, moljene in premišljevane, lepa in Bogu všečna molitev. Če pa so ločene od rožnovenske skrivnosti, to ni rožni venec.

Končala je takole: Zato, ljube sestre, rade goreče in zbrano molimo rožni venec. Molimo ga skupno, posamezno, pri delu, v zdravju in bolezni, na naših potih, za blagoslov našemu delu, za družine, za domovino, za sveto Cerkev, za svoje žive in pokojne domače in za vse potrebe.

Predstojnica sestra Terezija je ob sklepu govora za duhovno obnovo za mesec oktober še poudarila, kako je bila mati Margareta goreča molivka rožnega venca. Spominjala se je raznih skupnih opravkov z njo, raznih skupnih poti na zbirco. Kakor hitro je čas ustrezal, je začela moliti rožni venec. »V veliko dušno korist nam bo, če jo borno posnemale in s tem dajale čast Bogu in rožnovenski Materi božji.«

V samostanski skupnosti smo zvečer molile rožni venec tistega cerkvenega obdobja: v adventu veselega, v postu žalostnega in v velikonočnem času častitljivega. Bile pa so tudi izjeme.

Ob četrtkih smo molile rožni venec svetega Rešnjega telesa, ki je imel naslednje prošnje:

ki nam poživi vero,
ki nam utrdi upanje,
ki nam vžgi ljubezen.

Nato sledi deset zdravamarij s petimi skrivnostmi:

ki v sv. Rešnjem telesu naše duše nasičuješ;
ki v sv. Rešnjem telesu naše duše osrečuješ;
ki v sv. Rešnjem telesu naše duše tolažiš;
ki v sv. Rešnjem telesu naše duše večnega ognja varuješ;
ki v sv. Rešnjem telesu naše duše v nebesa vodiš.
Za verne duše v vicah:

ki se v sv. Rešnjem telesu usmili grešnikov, umirajočih in duš v vicah.

Ob sobotah, v dnevnicah pred godom svetega Frančiška Asiškega in ob raznih redovnih praznikih smo skupno molile serafinski rožni venec na čast brezmadežni Materi božji. Za ustaljenimi uvodnimi molitvami kakor pri vsakem rožnem vencu je pri tem rožnem vencu sledilo sedem desetk:

ki si ga brezmadežna Devica z veseljem od Svetega Duha spočela;
ki si ga brezmadežna Devica z veseljem k Elizabeti nosila;
ki si ga brezmadežna Devica z veseljem rodila;
ki si ga brezmadežna Devica z veseljem podala modrim, da so ga molili;
ki si ga brezmadežna Devica z veseljem v templju našla;
ki si ga brezmadežna Devica z veseljem prva po vstajenju videla;
ki je tebe, brezmadežna Devica, z veseljem v nebesa vzel in za Kraljico nebes in zemlje kronal.

Po zgledu škofa Slomška je mati Margareta v svojo kongregacijo vpeljala češčenje žalostne Matere božje ali, kakor so rekli takrat: Marije sedem žalosti. Zato ima rožni venec žalostne Matere božje sedem skrivnosti. Za vsako skrivnost se moli le sedem zdravamarij z določeno skrivnostjo:

ki ti je njegovo trpljenje Simeon napovedal;
ki si z njim bežala v Egipt;
ki si ga izgubila in z žalostjo iskala;
ki te je srečal obložen s težkim križem;
ki si ga videla umreti na križu;
ki si mrtvega sprejela v svoje naročje;
ki si ga žalostna položila v grob.

Mati Margareta pa je še po svoje dodala desetko s prošnjo: usmili se grešnikov, umirajočih in duš v vicah.

Sestra Šolastika Žurman, ki je m. Margareti zadnje mesece pred smrtjo stregla, je pripovedovala, da mati ni bila pravzaprav kaj izrazito bolna. Le hitro je slabela, postala nemočna, deloma nepokretna. Delno jo je zapustil vid, še bolj pa sluh. Ko so jo sestre obiskovale, se je vedno za vsako zanimala, kako je z zdravjem, z delom, ki ga opravlja in podobno. Ko je ostala sama, je molila.

Molila je molitve, ki jih je znala še iz otroških let; molila je očenaše namesto oficija. Največ pa je molila rožni venec. Neprespane noči je zapolnila z rožnimi venci, ki so bili nekaj posebnega, njenega, svojstvenega. V tisti noči, ko ji sluh že ni več služil, je z ležišča v svoji sobi spremljala molitve teh njenih rožnih vencev, ki jih je prilagajala občutkom svojega razpoloženja ob jasni misli, da se ji stekajo zadnji dnevi življenja.

Prošnje, skrbi, izpraševanje vesti, kesanje, zahvalo, češčenje je povezovala z zdravamarijami in s skrivnostmi rožnih vencev. Sebe, svoje sestre, kongregacijo, duhovnike, mladino, družine in domovino je vpletala v: ki si za nas krvavi pot potil, zaradi mojih grehov bičan bil …, zaradi pomanjkanja ljubezni do bližnjega s trnjem kronan bil …, zaradi moje trdote do sester, zaradi kritiziranja …, zaradi … teh in onih mojih, naših, raznih napak … težki križ nesel, … križan bil … Zahvaljen, ker si bil z menoj usmiljen …, ki si mi prizanesel s kaznovanjem …, ki si dal blagoslov mojemu delu …, ki si mi Marijo za mater dal …, ki mi daješ sebe v svetem obhajilu …, ki mi boš po svojem usmiljenju ob moji zadnji uri milostljiv …

Tako se je njena molitev, oblikovana po lastnih občutjih, v rožnem vencu nadaljevala, dokler je lahna pljučnica in smrtna agonija dopuščala. Nato le še tisti znani rožnovenski odpev: »Sveta Marija …, prosi … za nas … grešnike … grešnike …, zdaj … in ob naši … smrtni … uri.« Nazadnje je molila bolj z dihom prosečega srca kakor z besedami.

Prepis iz mrliške knjige, ki ga je oskrbel škofijski arhivar prof. Ožinger, se glasi:

Margareta Pucher (Marija),
umrla 6. 3. 1901 v Mariboru,
pokopana 7. 3. 1901 v Mariboru.
Pogreb vodil dr. Ivan Mlakar, kanonik.
Vzrok smrti: starost.