Dvom o pravni ustanovitvi

Med pisanjem spominov na ustanoviteljico naše kongregacije s. M. Margareto Puhar sem slišala, da se je v zadnjem času odprlo vprašanje samostojnosti-neodvisnosti naše kongregacije in njene ustanoviteljice.

Od kod taka vprašanja? Kaj je dalo povod za to? Saj več kot 120 let, kar naša kongregacija obstaja, tega vprašanja ni bilo. Zato sem vzela v roke Zgodovino naše kongregacije, ki sta jo leta 1986 napisali s. Similjana Kodrič in s. Natalija Palac. Nato sem še temeljito prebrala Zgodovinski pregled mariborske province iz leta 1987, delo s. Leonite Rojs in s. Avguštine Zorec.

Pri tem sem se dokopala do nekega mnenja, da tiste, ki dvomijo v samostojnost kongregacije šolskih sester v Mariboru in njeni ustanoviteljici,

1. verjetno niso temeljito preučile omenjenih zgodovinskih del ali pa so

2. spregledale dejstvo, da sta bili v letih (v času), ko so se te spremembe dogajale, tako algersdorfska kakor pozneje nova mariborska kongregacija škofijski ustanovi, ki sta cerkveno pravno spadali prva pod graškega, druga pod mariborskega ordinarija in sta npr. zadevo izstopa sester iz algersdorfske redovne ustanove in ustanovitev nove samostojne redovne kongregacije v Mariboru lahko medsebojno reševala, kar se je v navedenem primeru tudi uresničilo.

3. Mogoče tiste, ki dvomijo, niso pomislile, da je v arhivih omenjenih škofij pisni material, ki ta dejstva potrjuje. Nekaj fotokopij teh dopisov so sestre zgodovinarke tudi priložile omenjenim delom.

4. Pri tem ne gre le za podatke iz škofijskih arhivov, ampak tudi iz kronike tistega časa, ki so jo sestre iz Algersdorfa dale v pregled sestram zapisovalkam zgodovine naše kongregacije in posebej mariborske province. Pregled vsega tega daje zagotovilo popolne samostojnosti kongregacije šolskih sester v Mariboru in njene ustanoviteljice m. Margarete Puhar.

Iz fotokopij arhivskih zapisov graške in mariborske škofije je razvidno, da sta se oba ordinarija zavedala svojih pravic, ki so jima pripadale po kanonskem pravu. Zato sta sporazumno in v popolni vzajemnosti dosegla, da je

1. graški škof v dogovoru z višjo predstojnico algersdorfske skupnosti z osebnim posredovanjem dosegel odpust petih sester: Margarete, Kolete, Nepomucene, Salezije in Brigite iz ustanove v svoji škofiji, jih odvezal pokorščine, da so se, razvezane zaobljub, lahko svobodno odločile za vstop v novo kongregacijo v mariborski škofiji ter tako

2. prešle pod jurisdikcijo mariborskega škofa, ki se je prav tako zavedal svojih pravic in novo kongregacijo in njene sestre sprejel pod svojo jurisdikcijo (1869) in njeno ustanoviteljico Margareto Puhar imenoval za častito mater. V algersdorfski kroniki je napisano, da so to odločitev mariborskega škofa sprejele z vdanostjo v božjo Previdnost, vendar »z žalostjo«.

S temi akti je juridična samostojnost nove kongregacije v Mariboru in njene ustanoviteljice m. Margarete Puhar dokončno izpričana.

Te svoje jurisdikcije nad novo kongregacijo se je mariborski škof dr. Jakob Stepišnik zavedal tudi glede »statutov«, ki jih je začasno odobril, kakršne so imele algersdorfske sestre, z izrecno pripombo, »dokler ne ukrenem sam drugače oziroma predpišem lastne, za to hišo v Mariboru sestavljene statute« (27. okt. 1869).

Dovolil je obred preobleke – sprejem sedmih kandidatinj v novo kongregacijo. Imena, ki so jih pri preobleki dobile te mlade sestre, so zapisana celo v Škofijskem arhivu (zgodovinar in arhivar prof. Ožinger).

Za popolno samostojnost nove kongregacije šolskih sester v Mariboru pa govori tudi zakonodaja civilnih oblasti v Gradcu, ki je veljala za vso takratno Avstrijo (kar je bilo že enkrat omenjeno), namreč, da je za naselitev nove cerkvene ustanove bilo potrebno državno vselitveno dovoljenje. Škof dr. Stepišnik je to zakonodajo poznal, zato je za naselitveno dovoljenje nove redovne skupnosti zaprosil in ga tudi dobil.

Tako je bilo z vso nadaljnjo samostojnostjo šolskih sester v Mariboru in neodvisnostjo od Algersdorfa in graške škofije vse do danes. In če bodo časi redovnim ustanovam naklonjeni, bo tudi v prihodnje.

Še spomin na pripovedovanje prvih sester, sodelavk s. Margarete, ki so prišle z njo v Maribor za delo z otroki pri Društvu katoliških gospa.

Sestram poznejših letnikov preoblek, s. Angelini Križanič, sestram Neuwirthovim, s. Lidvini Purgaj, so te prve sestre pripovedovale, da je s. Margareta kmalu po razgovoru s predsednico Društva gospo Brandysovo in posvetovanjem z gospodom jezuitom6 zaprosila za sprejem pri mariborskem škofu dr. Stepišniku, da ga seznani z namero izstopa iz algersdorfske skupnosti in ustanovitvijo samostojne, od Algersdorfa neodvisne kongregacije v Mariboru. Šele po tem je obvestila matično skupnost in istočasno tudi graškega škofa Zwergerja, kaj namerava. Škof dr. Stepišnik jo je sprejel in ji dal priložnost, da je od nje osebno slišal vzroke njenih korakov. Odkrito mu je povedala, da zaradi vedno večjega števila otrok primanjkuje sester za poučevanje in delo z njimi; novih potrebnih moči pa Algersdorf ne more dati, ker jih še za delo v domači ustanovi primanjkuje. Tako bi morali otroke, ki so zelo potrebni, da bi jih Društvo sprejelo, odklanjati, ker tudi prostorov primanjkuje, pa tudi pohištva. A tudi če bi prostore imeli, nimajo npr. šolskih klopi za razrede ne strojev za šivalnico in vezilnico, za internat pa ne postelj itd.

Društvo ji je dalo namreč vse pravice, da po svojih zamislih in potrebah za vse poskrbi. Tega pa seveda ne more storiti, ker jo vežejo zaobljube pri algersdorfskih sestrah.

Tako je »njihovi milosti« razgrnila vse vzroke, ki so jo pripeljali do sklepa, da izstopi iz algersdorfske skupnosti in ustanovi novo samostojno kongregacijo v Mariboru. Povedala je tudi, da bi tukaj lahko dobile naraščaj, saj se jim kandidatinje že priglašajo, a ne za Algersdorf, marveč za Maribor.

»Njihovi milosti« je tudi povedala, da nikjer v vsej Avstriji ni videla tako nevzgojenih otrok kakor tukaj. In to je glavni nagib, da se je odločila za ta korak. Tako bo imela v teh razmerah več možnosti ubogim in zapuščenim otrokom pomagati do boljšega, človeka vrednega življenja. Če bo dobri Bog hotel, je za to delo v Mariboru pripravljena žrtvovati vse svoje moči.

Ob odhodu je s. Margareta škofa dr. Stepišnika zaprosila za podporo in odobritev njenega prizadevanja za izstop iz algersdorfske skupnosti in ustanovitev samostojne kongregacije v Mariboru ter za blagoslov.

Škof dr. Stepišnik je s. Margareti podelil blagoslov z besedami: »Bog naj da vsemu vašemu delu svoj blagoslov. Mi pa smo trdno odločeni, da bomo z ozirom na mariborske razmere tukaj ustanovili samostojno kongregacijo šolskih sester.«

S tem zagotovilom škofa dr. Stepišnika je s. Margareta dobila potrdilo, da je njena odločitev pravilna. Upala je, da ji algersdorfske sestre ne bodo delale ovir. Tudi graški škof Zwerger – v to je bila prepričana – je njeni odločitvi naklonjen; še pomagal bo, da se ta težka in pomembna zadeva čim prej in ugodno reši.

---------------

6. M. Stanislava Voh je s. Šolastiki Žurman nekoč pripovedovala, da je bilo mnenje njenega brata kanonika in še nekaterih gospodov v škofiji v Mariboru, da je bil gospod jezuit, svetovalec m. Margarete, ko je šlo za ustanovitev kongregacije šolskih sester v Mariboru, sin grofa Brandysa, ki je kot pravnik vstopil v Družbo Jezusovo. V knjigi o Slomšku, ki jo je spisal prelat dr. Kovačič, najdemo na 283. strani celo njegovo ime … »grofov sin Erik, član Družbe Jezusove …«. Dr. Kovačič omenja, da je škof Slomšek posvetil grajsko kapelo grofa Klimenta Brandysa, kjer je njegov sin Erik, član Družbe Jezusove, po maši poročil starejšega brata z baronico Terezijo Gudenus.