Iščemo rešitev

»Čas počitnic se je pričel z velikim pričakovanjem. Uporabile smo ga za ureditev naših skromnih prostorov, za čiščenje, pranje in pripravo za nov začetek šolskega leta. Kar se je dalo, smo tudi obnovile, nadomestile. In kar nekam zadovoljno smo se ogledovale po našem čistem in urejenem zavodu, ki je za novo šolsko leto pripravljen čakal na sprejem naših otrok, ki so se radi mudili pri nas in čebljali o vseh mogočih doživljajih iz življenja počitniških dni.

Pa se pred vrati ustavi grajska kočija, iz katere stopi gospa Brandysova.

V razmerah, v katerih smo doživljale tako negotovost« – se je spominjala sestra Nepomucena – »smo se predsednice našega Društva razveselile in jo spoštljivo pozdravile. Z zadovoljstvom se je ozirala po urejenih prostorih, v katerih tudi rož in zelenja ni manjkalo. Gospa predsednica je želela nekaj časa za skupen pogovor. Prvo vprašanje je bilo, ali res ni izhoda za delo v tej obliki, s tem številom sester in s priložnostnimi pomočnicami še za naslednje leto.

S. Margareta in z njo tudi me smo pojasnjevale vzroke in dokazovale, da pri sedanjih razmerah in tolikem številu otrok in prostorski stiski naše delo pri Društvu res ni mogoče. Če bi iz Algersdorfa dobile vsaj tri sestre, bi šlo delo nemoteno naprej, seveda, če bi Društvo ali škofija rešilo prostorsko stisko z dodatnimi prostori. Po daljšem premolku je grofica Brandysova z zaskrbljenostjo vprašala, ali so sestre iz Algersdorfa dokončno odklonile pomoč Društvu v Mariboru. S. Margareta je pritrdila. Predsednica je želela slišati, kako je tekel pogovor. Morda bi poskušali z vnovično prošnjo za pomoč nam tako potrebnih sester.

Končno je s. Margareta spregovorila o tem in pojasnila, da je resničen vzrok v tem, ker Algersdorf nima potrebnih sester, ki bi jih lahko pogrešal pri svojem delu in jih dal v Maribor. Zato jih s prošnjo nima več pomena nadlegovati, ker je predstojnica odgovorila dokončno in se umaknila. O vsem tem tudi pozneje ni bilo mogoče več govoriti. »Razmišljam, da bi se obrnila na graškega škofa Zwergerja, kateremu je podrejen algersdorfski samostan.« Dodala je: »V Algersdorfu je trenutno res nekaj internih težav in razumljivo je, da je za naše zadeve manj razumevanja.«

Po daljšem premoru je grofica Brandysova vprašala, ali smo mogoče v Mariboru nezadovoljne. Skoraj enoglasno smo zatrdile, da smo rade v Mariboru in da nas delo, za katero smo poklicane, resnično osrečuje. Vzrok je samo v tem, ker je dela za to število sester preveč, dodatnih sester pomočnic pa ni. To nas zaskrbljuje, kar Društvo gotovo razume.

Pogovor je obstal, ker našega težkega položaja ni razrešil. Ker je gospa predsednica želela z našo predstojnico še osebno govoriti, smo se poslovile. Zaslutile smo, da gre verjetno za resno zadevo, zato smo pokleknile pred naš oltar in božji Previdnosti na čast zmolile rožni venec.

Ko se je sestra predstojnica Margareta vrnila med nas, se nam je zdela zelo spremenjena. Dobile smo vtis, da takih potez doslej nobena skrb ni zarisala v njeno umirjeno držo obraza.

Pred večerno molitvijo je z nami spregovorila le nekaj besed, namreč, da naj pri jutrišnji maši goreče prosimo za to našo veliko zadevo. Ona tokrat ne bo šla z nami k maši, ker gre k nekemu gospodu jezuitu. In potem še kam, zato se verjetno ne bo kmalu vrnila.«