Pokojna s. Fulgencija (Jožefa) Kramar

22. oktober 2017 - 14:19 -- s. Urša Marinčič

S. Fulgencija se je rodila 1. februarja 1918 v Ljubljani. Bila je najmlajši, 18. otrok matere Marije in očeta Jožeta, doma iz Iške vasi pri Igu.

Kako je zaslišala Božji klic in nanj odgovorila, pripoveduje sama. »Leta 1935 je bil v Ljubljani evharistični kongres. Udeležila sem se ga tudi jaz. Takrat sem bila stara 17 let. Na stadionu, kjer je bila ta lepa slovesnost, sem prvikrat videla šolske sestre. Bilo je veliko redovnic, različno so bile oblečene. Jaz sem jih z zanimanjem ogledovala. Pogled pa mi je ostal na šolskih sestrah. Takrat sem sklenila, da bom tako obleko nosila tudi jaz, čeprav nisem vedela, kako se imenujejo te sestre. O kongresu so ljudje še dolgo govorili in jaz sem na svoj sklep skušala pozabiti … Toda Božji klic je bil vedno glasnejši. Nisem pa vedela, kako naj začnem in kam naj se obrnem. Po naključju sem prišla v stik z nekom, ki mi je svetoval, naj grem glede sprejema vprašat v Ljubljano v Marijanišče. Tako sem storila in bila sem sprejeta 15. februarja 1936.«

21. julija 1938 je začela enoletni noviciat. Po prvih zaobljubah so sledile postaje v Srbiji: otroško zavetišče Zaječar in nato Zemun, bolnišnica Pančevo, upokojitev leta 1977, nato hišna predstojnica v Pančevu. Krajši čas v pomoč na Rabu. Od 1984 v Sloveniji: v Repnjah za nego sester, na Brezjah hišna predstojnica, v bogoslovnem semenišču pomoč pri gospodinjskih opravilih, od 1999 v Repnjah za nego bolnih sester, dokler je to zmogla.

Zadnja dva meseca je zaradi hudih bolečin zelo trpela, a je vse vdano prenašala.

Bog ji je dal veselo naravo, bila je hudomušna in z mladostnim žarom je skoraj do konca življenja zvesto izpolnjevala vodilo: Moli in delaj.

Pred leti je povedala: »Sem že v visoki starosti in se vsak večer Bogu zahvaljujem za preživeti dan in za to, da sem še lahko kaj naredila za bližnjega. Srečna sem v redovnem življenju in se še nikdar nisem pokesala, da sem izbrala redovni poklic šolske sestre.«

V večnost je odšla v soboto, 21. oktobra, proti večeru – v 100. letu starosti in 80. letu redovnega življenja. Naj se sedaj veseli večne sreče pri Bogu.