Pokojna s. Ksenija (Pavla) Ilc

26. julij 2017 - 21:11 -- s. Urša Marinčič

S. Ksenija, s krstnim imenom Pavla, se je rodila 10. septembra 1918 v Dolenjih Lazih pri Ribnici. Imela je dobre, globoko verne starše. V družini je bilo deset otrok. Štiri sestre je Bog izbral za redovni poklic v Kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja; poleg s. Ksenije še starejše sestre s. Venceslavo, s. Simono in s. Vendelino. Najmlajša Marjeta je pri 40 letih vstopila h karmeličankam v Braziliji, potem ko je več let gospodinjila bratu duhovniku. Brat Lojze je deloval v Braziliji 50 let, po vrnitvi v domovino je pri 80 letih vstopil k cistercijanom v Stični.

Že v zgodnji mladosti je začutila Jezusovo ljubezen. Hranila jo je evharistija, ljubezen do Božje Matere in branje verskih knjig.

V Ljubljani v Šiški je pri šolskih sestrah končala učiteljsko gospodinjsko šolo. Čez dve leti  je 1938 zaprosila za sprejem v samostan in leto kasneje začela noviciat v Mariboru. Leta 1940 je naredila prve zaobljube, leta 1943 pa večne. Končala je enoletno obrtno šolo, da bi lahko dekleta poučevala ročno delo. Med vojno je bila nekaj časa doma in v Ribnici vodila gospodinjske tečaje. Po vojni, ko so sestre pregnali iz samostanov in šol in tudi iz domovine, je s. Ksenija pet let kuhala pri asumpcionistih Blažene Device Marije v Beogradu. Leta 1952 je prišla v bolnišnico v Pančevu, kjer je delalo okoli dvajset šolskih sester, in na otroškem oddelku skrbela za prehrano dojenčkov in otrok.

Leta 1970 se je vrnila v Slovenijo, v Repnje, in tu se ji je uresničila mladostna želja, da je poučevala ročno delo. Kakšnih deset let je sodelovala pri šestmesečnih gospodinjskih tečajih za dekleta v Repnjah, potem pa pri počitniških tečajih. Vsem, ki so se zanimali za ročna dela in jo prosili, naj jih kaj nauči, je iskreno rada in na ljubezniv način posredovala svoje znanje.

Imela je bogato komunikacijo s svojimi nekdanjimi šolskimi kolegicami, učenkami, sorodniki in sorodnicami. Rada je prejemala darove in še raje delila. Nizala je rožni venec za rožnim vencem za potrebe vsakega, ki je prosil za molitev: k usmiljenemu Jezusu, k sv. Jožefu …

Srečo je doživljala v ljubezni do bližnjega skozi vse življenje, rada je pomagala vsem. V Repnjah je z vso vdanostjo skrbela za bolehnega hišnega duhovnika. Krasila