Pokojna s. M. Iva (Marija) Strožič

30. julij 2018 - 13:23 -- s. Urša Marinčič

V sredo zjutraj, 25. julija, se je od nas poslovila s. Iva Strožič in odšla v Očetov dom k svojemu Ženinu, ki mu je posvetila svoje življenje in 53 let hodila za Njim v redovnem poklicu. Zelo je častila sv. Jožefa in Gospod je prišel ponjo prav v sredo, ko se mu še posebej priporočamo. 

S. Iva Strožič se je rodila 7. novembra 1934 v Lokovici, župnija Šoštanj. Pripovedovala je, kako se je odločila za redovni poklic. Mama si je zelo želela, da bi kateri od sinov postal duhovnik. Tudi Marijo – kasnejšo s. Ivo – je prosila, naj moli v ta namen. Ko je nekoč namesto mame šla k nedeljskemu nauku za matere, je slišala, kako sta neka zaročenca molila, da bi kateri njunih otrok postal duhovnik, kasneje so postali trije. Doma je predlagala, da bi tudi oni molili vsak dan rožni venec, vsaj desetko za duhovne poklice. Ob tem ji je prišla misel: »Pa pojdem jaz, da bo nekdo za Boga!« Večkrat je v cerkvi pred Marijo molila, naj ji pokaže pot. Nagovorila jo je šolska sestra Edvina Purnat, ki je delovala v šoštanjskem župnišču, in jo spodbudila k odločitvi. Težko se je odločila zaradi zdravstvenih težav. Ker je bila tudi mama bolehna, je čakala še štiri leta in nato odšla. Tako je 15. oktobra 1963 prišla v Ljubljano za kandidatinjo, 8. septembra 1964 je v Pančevu začela noviciat in naslednje leto naredila prve zaobljube. Sama je povedala, da je bil zanjo najsrečnejši dan, ko je 8. septembra 1970 v Repnjah naredila večne zaobljube in se vsa izročila Bogu.

Prvo njeno poslanstvo je bilo v gospodinjstvu v provincialni hiši in nato v nunciaturi v Beogradu, potem na nadškofiji v Ljubljani in v Beogradu. Od leta 1988 je živela v Repnjah, kjer je nekaj časa pomagala pri oskrbi bolnih sester, predvsem pa je bilo njeno delo v pralnici.

Rada je nabirala zdravilna zelišča in z veseljem pomagala drugim do boljšega zdravja. Povedala je, kako je preprečila širjenje kožnega raka, ki so ga uradno potrdili dvema osebama, in sta ozdraveli. 

S. Iva je bila dobra redovnica. V skupnost je vedno prinašala vedro razpoloženje, tudi s pesmijo in šalo. Njena živa vera in tesna povezanost z Gospodom sta ji dajali moč za služenje. Vsako delo je opravila z veseljem. Ni ji bilo vedno lahko. Svoj križ je pridruževala Kristusovemu križu. Zadnje tri mesece jo je bolezen priklenila na posteljo. Ni več govorila; dokler je mogla, pa je ob obisku stisnila roko v znamenje, da ve, da smo ob njej. Njeno življenje lepo izraža 89. psalm, ki pravi: »Gospodove milosti bom na veke opeval za vse dobro, kar mi je storil.«Sedaj že lahko poje slavo Gospodu za vsa njegova dela. Verjetno tudi pravi: To je moj najsrečnejši dan, ko sem lahko za vedno pri Bogu. Naj se odpočije v Njem in uživa polnost sreče na večni gostiji pri svojem Ženinu!