Uvod

Pred leti sem na pobudo naših višjih predstojnic napisala spomine iz svojih redovnih let s posebnim poudarkom na generalni predstojnici m. Lidvini Purgaj, ki je kongregaciji šolskih sester z materno hišo v Mariboru oskrbela nove konstitucije in se s prošnjo v Rim zavzela, da je kongregacija – do tedaj pod škofijsko jurisdikcijo – dobila status rimskega cerkvenega prava.

Predstojnice in sosestre so omenjene zapiske sprejele z zanimanjem. Izrazile so željo, da bi bilo dobro pozabi oteti tudi spomine na ustanoviteljico in prvo častito mater naše kongregacije m. Margareto Puhar. Prigovarjale so mi, naj se tega dela lotim. Končno so me pregovorile, da sem po daljšem razmišljanju pričela zbirati spominski material. Šlo je namreč za dobo, ko so algersdorfske (graške) sestre prišle v Maribor za prevzem sirotišča, ki so ga vodile gospe katoliškega društva, ustanovil pa ga je lavantinski škof Anton Martin Slomšek.

Priznam, da mi to delo ni šlo posebno »od rok«. Glavni vzrok je bil v tem, da sem m. Lidvino osebno poznala že v Mariboru in nato še v Ljubljani in z njo tako rekoč živela od leta 1916–1925. Zato so mi bili spomini in dogodki iz tistih časov še povsem živi; bili so resnično moji spomini.

S spomini na m. Margareto Puhar pa ni tako. Vse, kar se je v tistih časih dogajalo, je bilo vezano na sestre prvih generacij, ki so z njo živele, in na novinke, ki jim je bila voditeljica v noviciatu.

Nekatere sestre teh generacij so v času mojega bivanja v samostanu še živele, le da se vseh ne spominjam po imenu, pač pa po delu, ki so ga opravljale. Za nas mlade so te starejše sestre veljale kot dobre redovnice in bile so nam za zgled. Prišle so pač iz šole ustanoviteljice m. Margarete Puhar. Vse, kar so nam iz življenja »naše matere« povedale, je bilo zanimivo, spodbudno. In vredno si je bilo zapomniti.

Razumljivo je, da mi bo ta vir spominov najpomembnejši in najbolj pristen. Naj navedem le nekaj imen pričevalk: m. Angelina Križanič, s. Regina Gosak, m. Lidvina Purgaj, m. Stanislava Voh, s. Felicita Kalinšek, s. Šolastika Žurman, tri rodne sestre Neuwirth in njihova teta, od katerih je bila s. Gertruda Neuwirth s sestro Nepomuceno Ziggal skupaj na podružnici v Repnjah; s. Fabijana Neuwirth je bila tri leta moja prednica in je nam sestram ob raznih priložnostih povedala marsikaj iz življenja s. Margarete Puhar. In še mnogo jih je, ki jih bom sproti v spominih navajala.

Najpomembnejši bodo pač spomini, ki jih je o m. Margareti sosestram pripovedovala s. Nepomucena Ziggal, Tirolka, učiteljica v Algersdorfu. Ta sestra se je pozneje samostojno odločila za izstop iz matične ustanove in se pridružila novi kongregaciji, ki jo je v Mariboru pod jurisdikcijo lavantinskega škofa ustanovila s. Margareta Puhar. S. Nepomucena Ziggal je kot učiteljica delovala v Mariboru, Celju, Repnjah; nekaj časa je bila celo v Št. Pavlu na Koroškem. Od leta 1881 do 1887 je bila tudi vrhovna predstojnica. Kar dovolj časa in priložnosti je bilo za stik s sosestrami, mladimi naraščajnicami, ki so prihajale v kongregacijo šolskih sester v Mariboru. Kot Nemka se je rada družila s Slovenkami in se slovenščine dobro naučila. Po izjavi m. Angeline Križanič se je menda zelo dobro znašla v ekonomskih zadevah nove kongregacije in bila s. Margareti Puhar dobra svetovalka. V zvesti redovni povezanosti s svojo predstojnico je doživljala vse, kar se je nanašalo na izstop iz algersdorfske skupnosti in ustanovitev nove redovne kongregacije šolskih sester in še marsikaj.

Iz tega vira je največ spominov in skušala jih bom spraviti na papir. S tem pa ni rečeno, da ne bom upoštevala tudi spominov neimenovanih sester, čeprav mi jih ne bo mogoče predstaviti s pravim imenom.

Brezje, 3. marca 1992
s. Hedvika Puntar