Zbirca

Nepomucena Ziggal je bila verjetno mestni otrok, zato je tako občudovala prelepo deželo svoje predstojnice s. Margarete. Pripovedovala je, da si je vedno želela ven iz mesta na deželo. Kako srečna je bila, ko jo je o velikih počitnicah sestra prednica Margareta vzela s seboj na »zbirco« (iz besede »zbiranje« pridelkov in drugega za potrebe sirotišča). Šli sta od vasi do vasi, od hiše do hiše. Darove, ki sta jih dobili, sta nosili k določenemu kmetu, ki je vse, kar sta nabrali, s konjsko vprego pripeljal v Maribor.

Na poti v vsako vas sta za prebivalce zmolili rožni venec, največkrat pred božjim znamenjem Križanega ali kapelico z Marijino podobo, ki jih ni manjkalo v nobeni vasi, ali pred znamenjem svetnikov, zavetnikov vasi. Koliko je bilo v vaseh teh božjih znamenj! Na gričkih, obdanih z vinogradi, pa bele cerkvice z zvonovi, ki so trikrat na dan vabili k angelovemu češčenju, ob raznih nevarnostih ognja, strele ali toče pa pozvanjali k molitvi, da jih Bog obvaruje vsega zla. Na ravninah in rahlih pobočjih so bili travniki, njive in sadovnjaki, med travo pa cvetje vseh vrst in ptički, ki jih je »naša« predstojnica vse prepoznavala po petju. S. Nepomucena jih je poznala le iz šolskih knjig. Okrog hiš so greble kokoši, race, purani … Vse je pelo, vse se je po svoje oglašalo in mešalo z rajanjem otrok.

V ogradah so se pasli konji in žrebički, krave in telički, prašički, ovce, da bo dovolj volne za zimska oblačila otrok in odraslih. Koliko lepega za oči in ušesa mestnega človeka!

In kako so ti dobri ljudje sestre spoštljivo sprejemali. Nekateri so redovnice prvič videli. Zgodilo se je, da so otroci, ki jih je mati pripeljala, pred njimi poklekali, sklenili ročice in pričeli moliti. Seveda jih je naša s. predstojnica pokrižala in obdarila s svetinjicami in podobicami.

V programu zbirce je bilo tudi nenapisano pravilo, da so se sestre oglasile v župnišču tistega kraja in zaprosile za prenočišče. Z veseljem so jih sprejemali in jim postregli; tam sta si odpočili, bili zjutraj pri maši, zmolili svoje obvezne molitve ter dušno in telesno okrepljeni odšli v druge kraje.

Na teh svojih poteh sta veliko molili, glasno ali tiho, skupno ali vsaka zase. V tem je bila sestra prednica zelo vztrajna in iznajdljiva. Kar po svoje je molila in pozdravljala sveta vaška znamenja, s posebnim okusom okrašena s papirnatimi rožami in poljskim cvetjem. Prvič je s. Nepomucena slišala rožni venec, ki sta ga kleče zmolili pred velikim vaškim križem, ki ga je izredno bridkega naredil kak domač rezbar-samouk in je tako rekoč kar klical po prošnji: »Ki je zavržen od sveta in zapuščen od nebeškega Očeta za naše grehe na križu umrl!«

Tudi pogovarjali sta se med seboj in z ljudmi, katerih pa s. Nepomucena ni razumela.

Verjetno je bilo tako, kakor je nam kandidatinjam v Mariboru pripovedovala teta štirih Neuwirthovih sester, s. Brigita Neuwirth: »Kadar smo dekleta od doma prinesle sestram kaj za otroke, je nam bilo tako lepo, ker so 'mati' z nami kar po domače gučali – govorili v našem narečju.«

Tako je šlo z »zbirco« navadno ves teden, iz dneva v dan, od vasi do vasi – ne toliko po voznih poteh kakor ob njivah in travnikih, bogato posejanih s cvetočimi deteljami, spominčicami, zlaticami, marjeticami – hodili sta od domačije do domačije te lepe dežele Štajerske, ki nam je dala škofa Slomška, ustanoviteljico kongregacije šolskih sester v Mariboru m. Margareto Puhar in veliko število sester, ki so doma in v drugih deželah delale za kulturo tistega naroda, med katerim so živele in delovale, in za Cerkev vzgojile veliko število božjih otrok.

Za meščane in okoličane pa je bil prihod redovnic velika novost. S. Nepomucena Ziggal o tem pripoveduje:
»Ko smo se pokazale na ulicah Maribora po dve in dve, po takratnem običaju, so se spočetka odpirala okna in vrata hiš in so naju ljudje spoštljivo in z veseljem pozdravljali, nekateri pa nagovarjali z manj primernimi opazkami. Vsakemu smo odgovorile s prijaznim odzdravom.

Naša vsakdanja pota so bila v cerkev, trgovino, na trg in še kam. Hodile smo vedno molče. Ozirati se po ljudeh in izložbah ni bilo dovoljeno. Molile smo tiho na velik rožni venec, ki smo ga nosile na pasu kot del redovnega simbola. (Opomba s. Hedvike: To je veljalo vse do koncila, ko smo spremenile redovno obleko.) Ko pa smo imele v hiši več otrok in se je delo namnožilo, je s. predstojnica za spremstvo po mestu vzela s seboj kar po dva otroka, navadno manj vzorna. In zgodilo se je, da se je nekoč vrnila domov brez svojih malih spremljevalcev. Za prvim uličnim ovinkom sta »nekdanji ptičici brez gnezda« zleteli v prostost. Šele proti večeru so ju starši našli v družbi nekdanjih prijateljev in ju pripeljali v varstvo sestram.