"Jaz bom pa kar sestra!"

Pogovarjala sem se s s. Veroniko Verbič, sestro, ki je že 21 let šolska sestra in se v različnih službah razdaja ljudem, ki jo potrebujejo. Po poklicu je družinska terapevtka in vodi Družinski center mir, pred kratkim pa ji je bilo zaupano novo poslanstvo in sicer vzgoja sester, ki se pripravljajo na redovno življenje – novink. Pogovarjali sva se o poti njenega duhovnega poklica.

S. Veronika, kdaj ste prvič začutili Božji klic?

Ko sem bila v osmem razredu na duhovih vajah v Stični. Tam sem se prvič srečala s sestrami. Ko sem prišla domov sem vzkliknila: »Mami, jaz bom pa kar sestra!« Tako domače sem se počutila med sestrami. Lepo mi je bilo med njimi. Temu so sledila mesečna srečanje mladih v Stični. Na teh srečanjih sem se še bolj osebno srečala z Božjo besedo in preko nje z osebo Jezusa Kristusa. On sam me je nagovarjal preko Božje besede. Ko pa sem bila pozneje na gospodinjskem tečaju v Repnjah, pa me je ena od sester prosila, da pri maši berem Božjo besedo. To je bil odlomek iz knjige preroka Jeremija, ki govori o poklicu preroka: »Sem še mlad, ne znam govoriti.« Beseda me je nagovorila osebno, me vzemirila in me dolgo spremljala.

So bile na poti odločanja in odhoda od doma kakšne ovire?

Prva ovira je bila to, da sem o poklicu redovnice veliko razmišljala z glavo, kaj bi kot šolska sestra delala in česa ne bi. Kar nekaj stvari je bilo, ki jih ne bi delala. Iz tega je sledilo, da tudi sestra ne bi bila. Duhovni voditelj me je ob tem spodbudil: »Premisli zaradi katere vrednote se boš odločila.« To vrednoto sem zopet odkrila v osebi Jezusa Kristusa. Tako sem se odločila. Nekaj dni pred predvidenim odhodom v samostan pa se je smrtno ponesrečil moj brat. Ta preizkušnja me je še nekaj mesecev zadržala doma. Toda klic ni odnehal. Ob duhovnem vodstvu sem odločitev ponovno preverila. Prepoznala sem, da me Gospod res kliče.

Se je zgodilo še kaj posebnega v tem času odločanja, kar je vplivalo na vašo odločanje?

Močna izkušnja je bil seminar Prenove v Duhu. Ta mi je tudi dala moč v preizkušnji izgube brata. Ko pa sem se ponovno odločila, da sledim Gospodu v redovništvo, sem ravno končevala študij zdravstvene nege. Sestre so se odločile, naj pridem v Maribor in tam poiščem pripravništvo. Meni pa bi bila zaposlitev v Mariboru »dobro opravičilo« za odhod od doma. V upanju, da se bo to hitro uredilo, sem šla na razgovor v Splošno bolnico Maribor. Ob prihodu domov je domače seveda zanimalo, kaj sem uredila. Ker nisem imela jasnega odgovora, sem se ob vprašanju hitro znašla in rekla, da bo odgovor in služba v roku 14 dni. Službe sicer nisem dobila, moja odločitev pa je ostala jasna: po 14 dneh sem res odšla od doma. Bila je ravno Binkoštna nedelja (delo Svetega Duha?!).

Kako pa je tekla vaša pot v samostanu?

V treh mesecih po prihodu v Maribor sem dobila pripravništvo v Splošni bolnici Maribor. To je bil čas moje kandidature in deloma postulature. Tudi noviciat sem preživela v Mariboru. Po noviciatu sem odšla v Ljubljano, kjer sem najprej dokončala Teološko pastoralno šolo, ki sem jo začela še pred odhodom v samostan. Ob tem se že tudi začela s poučevanjem verouka. Po enem letu so mi sestre ponudile možnost študija na Pedagoški fakulteti in sem se odločila za socialno pedagogiko. Takoj ko sem diplomirala, sem smela iti v pripravi na večne zaobljube za eno študijsko leto v Rim, kjer sem obiskovala program teološke trajne vzgoje na inštitutu Regina Mundi. Že med tem časom se je pokazala možnost dela v Jegličevem dijaškem domu v Zavodu sv. Stanislava, kjer sem se po vrnitvi zaposlila kot vzgojiteljica. Ob zaposlitvi sem vpisala in zaključila podiplomski študij Zakonske in družinske terapije na Teološki fakulteti v Ljubljani ter eno leto staža na Frančiškanskem družinskem inštitutu v Ljubljani. Med stažem je pri meni in pri sestrah dozorela odločitev za terapevtsko delo in ustanovitev Družinskega centra mir v materni hiši v Mariboru. Veliko mi je pomenilo, da sem lahko pripadala skupnosti v materni hiši, da sem lahko živela in delovala prav tu, kjer so korenine naše kongregacije. Zadnji dve leti mi je bila zaupana tudi vloga predstojnice skupnosti. Toda potrebe v provinci so narekovale novo poslanstvo, poslanstvo voditeljice novink.

Kaj vas v samostanu še posebej osrečuje?

Temelj je odnos z Gospodom. To je prvo: da sva si z Gospodom blizu, da sem jaz Njegova in On moj. Zelo me osrečuje, da imamo vsak dan adoracijo Najsvetejšega. Drugo pomembno je sestrinstvo: milost, da mi je Gospod dal sestre in da pripadam skupnosti. Tretje pa je služenje: poslanstvo, ki mi je zaupano zdaj v noviciatu, pred tem pa v skupnosti v materni hiši in v Družinskem centru mir. Čutim, da lahko živim izpolnjeno življenje. V tem poslanstvu mi Gospod daje živeti lepoto duhovnega materinstva.  

Bi nam še karkoli radi povedali? Morda, kaj bi povedali mladim, ki razmišljajo o svoji poti, morda tudi o duhovnem poklicu?

Vredno je prisluhniti sebi in Gospodovemu glasu v sebi, odkriti poklicanost in jo živeti. Želim, da bi bilo vsakemu dano odkriti  in izpolniti njemu lastno poklicanost. To osrečuje!

Hvala Vam, s. Veronika, ker ste z nami delili te besede.

Pogovarjala se je s. Kristina Čerin