Kdor išče, najde ...

Sestra Rafaela, v letošnjem letu obhajate lep redovni jubilej: 50 let Bogu posvečenega življenja. Kako vam je pri srcu ob tem, da se s hvaležnostjo lahko ozrete nazaj in slavite Gospoda za vse, kar je storil?

Kako mi je pri srcu? Dobro. To je res čas zahvaljevanja, čudenja, pa tudi samo izpraševanja, izročanja preteklosti. Je pa tudi srečanje s prihodnostjo. Čas je kratek, treba ga je odkupovati. Ta del je bolj  dramatičen na trenutke. V bistvu je jubilejno leto kar pomembno.

Doma ste izpod Uršlje gore iz dežele Kralja Matjaža. Kako je bilo doma, predenj ste prišli v samostan? Kaj je tisto, kar vam je vaša družina dala kot popotnico v življenje?
Domača družina mi je dala dobro popotnico. Molitev, delo, prizadevanje za sožitje različnih značajev v družini (z nami sta živeli tudi dve teti), dobrodelnost, sodelovanje v župniji in občini. Ljubezen do narave, do knjige … Tega se z leti  vedno globlje zavedaš.

Od kod navdih za samostan? Kako ste sploh poznali redovnice in vedeli za posvečeno življenje? So domači lahko sprejeli vašo odločitev?
Samostan mi je bil res španska vas. Pač pa so v naši rodovini bili nagibi za duhovni poklic, nekateri so prišli do uresničitve, drugi še ne. Moj oče je nosil to nagnjenje v sebi, tudi teta. Ona pa mi je govorila o tem, da bi morala prebrati knjigo o Mali Tereziki. Pa nekdanja soseda usmiljenka je prihaja na obisk v bližnje mesto. A me to ni nagovorilo. Nasprotno pa me je nagovorila šolska sestra s. Edvina, ki je bila v župnišču v Šoštanju.

Nagib za odločitev je zame bil: izpolniti Božjo voljo. Za uresničitev tega pa je Bog poskrbel po dobrih ljudeh, duhovnik, duhovne vaje … Domači so sprejeli, le težko jim je bilo. Bila sem prva, ki je odšla od doma. Bratje in sestre  so me letos presenetili z voščilom, v katerem so izrazili vsak svoje spomine na tisti čas.

50 let ni malo časa ... kako je bilo, ko ste prišli k sestram? Kaj vam najbolj ostaja v spominu? Gotovo je bil tudi kakšen zanimiv pripetljaj ...
Prišla sem za kandidatinjo v bogoslovno semenišče v Ljubljani, kjer je bila skupnost sester, ki so vodile gospodinjstvo. Življenje v tej hiši je bilo zelo razgibano in zanimivo, utečeno po določenem redu. V kuhinji so bila tudi dekleta, ki so se učila kuhanja, pred mano je bila že ena kandidatinja, sedanja s. Franka. Pomagali sva pri delu, k skupnim molitvam sester pa nisva hodili. Že kapela je bila premajhna, pa oficij v latinščini. K maši sva šli v stolnico ali k frančiškanom. Nismo smele pri oknu opazovati bogoslovcev, kadar so prepevali ali imeli »voljno« na terasi. Zame je bila zanimiva govorica sester, po dolenjsko in gorenjsko. Sestra mi je rekla, da je treba »vin' zamašet'«. Sem mislila, da govori kitajsko.

Imele pa smo kandidatinje (pridružile so se tudi iz škofije in Ključavničarske) ob nedeljah dopoldne pouk pri s. Amabilis, ki nam je razlagala krščanski nauk. Popoldne pa smo šle na daljši sprehod, npr. na Rožnik. Na dan, ko smo bile sprejete v postulaturo, smo jedle s sestrami, naprej je bilo kot običajno. Nekajkrat sem obiskala domače. Pred odhodom v noviciat je bilo dva tedna dopusta.

Glede na to, da je bilo včasih veliko več sester, vmes II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor ...  se je od takrat kaj spremenilo? Katere stvari ste najbolj cenili pri starejših sestrah? Kaj je tisto, kar je v samostanu ostalo trden temelj in kaj je tisto, kar je drugače?
To je zanimivo vprašanje. Prvi čas me je navdušila sestra, ne več čisto mlada, ki je bila leto ali dve po noviciatu, s svojo preprostostjo, gorečnostjo … Opazila sem dobre in slabe strani sester. Včasih so imele težave zaradi dela, če ni bilo dobro opravljeno, včasih se niso razumele s prednico. Od vsake sem se kaj naučila. Nisem pa bila preveč odvisna od nihanja v odnosih. To sem se že doma naučila, da je edinost lepa in možna, a da tudi kaj stane. Zvestoba sester, njihova razpoložljivost, pripadnost … ostaja znamenje.
Obdobje koncila in po njem pa je bilo nekaj posebnega. V zraku je bilo veliko pričakovanje novega. Vetje duha. Že v noviciatu so bile novosti in prilagoditve. Te so se v presledkih ves čas dogajale. Vrhovni kapitelj, nove konstitucije, sprememba obleke, uvajanje redovne obleke (v Sloveniji smo bili v civilu), vzgojni pristopi, odpiranje apostolata po letu 1970: duhovne vaje, tečaji, kateheza …
V zvezi z obleko: »Če bomo govorili od obleke, bomo do božič tukaj« (m. Josephine Tominac, vrhovna predstojnica, doma iz Severne Amerike, pa vendar z darom za jezike).

Sestre so kmalu odkrile vaše mnoge talente in lahko rečemo, da jih je Gospod vsakokrat še pomnožil. Bili ste katehistinja, veliko let ste bili odgovorni za redovno vzgojo, voditeljica, vrhovna svetovalka, provincialka ... Kaj vse so vam ta poslanstva prinesla? Je bilo kdaj težko? Kako ste vedeli kaj je Božja volja?
Hvala za kompliment. Vedno sem se rada učila in hodila v šolo. Bratranec, ki je bil ravno v »norih« letih, je nama s sestro z užitkom nagajal: »Aha, letos jeseni bosta pa samo včasih šli v šolo, drugače bosta pa delali na njivi«. Midve pa sva zeleneli od jeze.

Kakor hitro sem prišla v Ljubljano, so me sestre začele dopolnilno izobraževati, saj sem imela osemletko brez tujega jezika. Hodila sem k uram nemščine in matematike k s. Benjamini. No, jezik je imel prednost pred matematiko. V noviciatu smo nadaljevale z nemščino pri s. Leji. Po noviciatu so nas štiri po nasvetu dr. Trstenjaka usmerili v  dopisno ekonomsko srednjo šolo. Zatem sem dobila nov par – s. Miro, da sva se vpisali na višjo pedagoško. S s. Tadejo pa sva bili eno leto v Rimu na Regina Mundi (teologija za sestre). Po tistem sva bili premeščeni v Repnje: s. Tadeja je bila v gospodinjskem tečaju z dekleti, jaz pa z novinkami. Treba je pripomniti, da so bile Repnje prenovljene, cerkev in samostan, noviciat je imel svoj prizidek (kjer je sedaj DMM). Tudi skupnost v Repnjah je bila močna. Obdelovali smo še polja.
V času, ko je bilo malo novink ali pavza, sem dokončala diplomo, VP. Naredila katehetski, šoferski in izpit iz italijanščine. Udeleževala sem se mednarodnih seminarjev za voditeljice v Rimu. Za vse pač gre zahvala provinci za te možnosti. Skušala sem služiti po svojih močeh.
Kongregacijska srečanja, kapitlji, so bili zelo dragocena izkušnja, spoznala sem kongregacijo.
Zaupanje, da smeš opravljati  odgovorno službo v svoji ustanovi, gotovo veliko pomeni. Pomeni tudi odgovornost, prizadevanje, brušenje same sebe. Priložnost imaš narediti veliko dobrega, a si v nevarnosti, da narediš napake, prizadeneš. V vsaki teh služb je tudi veliko lepega.
Noviciat je eno zahtevnejših poglavij. Nisem začela že narejena, ampak sem postajala skupaj z novnkami. Kateheza je prišla na vrsto občasno. Zelo se mi je zdelo lepo na župniji: skromno življenje, povezanost z ljudmi … Sodelovanje v vrhovnem svetu  v Rimu je bilo zahtevna, a tudi lepo izkušnja, ki je sedaj ne bi izpustila, čeprav sem tja odšla precej potrta , ker je bilo treba zapustiti župnijsko pastoralo.
Služba provincialke pa gre najbolj v živo. Če bi takoj jasno vedeli, kaj je Božja volja! Imamo konstitucije, a to je črka. Vsakdanje življenje pa utripa med mnogimi izzivi in omejenimi možnostmi … Iščeš, moliš, zdihuješ, se posvetuješ, zaupaš, prepuščaš. Četudi Božjo voljo poznaš, je ne moreš vselej izpolniti … Ne pride v poštev, da bi mislila, kako vse obvladam.

Zelo radi berete. Zakaj mislite, da je pomembno, da človek bere?
Branje je stalno izobraževanje, poglabljanje. Hvala Bogu, imamo sedaj na voljo veliko knjig, vedno kaj novega. Imamo priložnost slediti dogajanju v svetu, pa tudi duhovnemu razvoju, novim načinom oznanjevanja evangelija, novim spreobrnjenjem …

Živimo v času, ko se mladi težko sprejemajo življenjske odločitve, zakaj mislite, da je tako? Če bi se vi danes odločali ... kako bi izbrali?
Navadili smo se na dobro življenje. In to nas paralizira. Tako nekako pravi papež Frančišek.
Razmere pa niso ugodne, da bi si to zlahka pridobili.
Če bi se danes odločala, upam, da bi skušala prisluhniti, kaj Bog želi od mene. In če bi bila poslušna, bi mi On pomagal. Kdor išče, najde … Če pa Bog hoče nekoga najti, to tudi izpelje …

Imate morda najljubši svetopisemski odlomek ali stavek? Morda najljubšo svetopisemsko osebo?
Rada recitiram zase spokorne psalme, psalme zaupanja, hrepenenja. Jezus in Marija sta moji prvi svetopisemski osebi. Seveda pa mi je pomembna vsaka oseba v Svetem pismu, tudi življenje svetnikov je meni ljuba »povest«.

Ko nam kaj pripovedujete v skupnosti, to znate narediti posebej zanimivo. Se vam je morda v času redovnega življenja zgodil kakšen simpatičen dogodek, ki vas je posebej razveselil?
Simpatičen dogodek o teku in smehu … v Rimu.
Neke sobote zvečer sva se s s. Rozo odpravili na koncert zbora Carmina Slovenica iz Slovenije. Avto sva parkirali v bližini Vatikana in šli naprej peš. Ko sva se vračali, vidim policijo. No, sem mislila, bo bolj varno v tej samotni ulici. Nakar zagledam ulico izpraznjeno, le na koncu nekje je še nekaj blinkalo. Začnem teči, kolikor so me noge nesle, s. Roza pa za mano, ne da bi vedela, kaj me je obsedlo. Za las smo ujele ekipo, ki je odvažala avtomobile in zvedele, kam so našega odložili. Lepo, pod naš hrib so ga zapeljali, ampak za plačilo. Kako pa naj se vrneva, saj je že pozno? Redarka je bila ostra, voznik vlečne službe, pa naju je povabil na svoj voz. In smo peljali na Farnesino, zavile smo k blagajni, plačale in avto je bil spet naš. Za volanom me je popadel smeh, na ves glas. S. Roza spet ni vedela, če sem pri ta pravi. Ampak domov sva prispeli in avto parkirali. Pa mi pravi sestra. Kaj pa imaš zataknjeno za brisalcem? Neko kuverto. Seveda, bil je še račun za neplačano parkiranje in to v soboto zvečer … In zakaj so praznili ulico? Zaradi beatifikacije ustanovitelja Opus Dei.

V poslanstvu naših sester je bila v teku zgodovine v ospredju vzgoja dekleta, žene, matere. Imate morda za vsako posamezno od teh kakšno spodbudo?
Vsaka naj prisluhne, kaj Bog govori njenemu srcu, pa bo našla pravo smer. On te ceni, ti pomaga, te rešuje iz stiske, razsvetljuje tvojo pot v vsakem obdobju življenja. Potrebne pa so tudi veščine in kreposti, primerne dekletu, ženi in materi. Važen je oltar, pa tudi ognjišče je važno. Na ženi dom stoji (knjiga s. Hedvike Puntar).

Sestra Rafaela, hvala vam za vaše vdano služenje Gospodu, hvala za vaš lep zgled. Naj bo tudi v prihodnje vaše življenje dar Božje ljubezni za vas in za vse, s katerimi se srečujete!

Vprašanja sem zastavila s. Urša Šebat.

Še dve pesmi s. Rafaela Glasenčnik:

Srečanje

Nebo je bilo jasno, čisto.
Zlati nasmeh sonca
je ležal na zeleni trati
in božal marjetice.
Gozd v hribu si je nežno pel
pesem o pomladi.

Nevidna roka
je razgrnila to sliko
pred oči otroka.
Drobno bitje
je prešinil
žarek
in izginil –
A v duši je ostala sled.

 

Vtis

Na travniku so rasle marjetice, brezskrbno, veselo.
Iznad trave so se smejale svetu okoli sebe.
Ponoči pa je nastal vihar.
Močan naliv je vso množico stebel pripognil k tlom.
Naslednji dan so uboge marjetice ležale tamle brez ponosa.
Ko je izginila megla,
so obrnile glave navzgor in s takim hrepenenjem zrle
s  tistimi rumenimi očmi proti soncu, da se je temu
milo storilo. Mehko jih je objelo -s toplimi žarki.
Tako ljubke so bile – te skromne marjetice!