Ljubi, ljubljena si

"Punca se je odločila"

Nekoč športnica, danes v samostanu

S. Urša Marinčič je živela v Ljubljani v tipični mestni družini z dvema otrokoma. Sanjala je, da bo imela družino: tri otroke in dobrega moža. Z družino bodo potovali po Sloveniji in svetu, se povezovali z drugimi in skupaj hodili v gore, na morje, kolesarili … Čeprav ni marala brati, je tudi po zaslugi dobre učiteljice, ki jo je utrdila v samopodobi, celo doštudirala slovenščino in pedagogiko. Njene sanje so se nekoliko spremenile in decembra je imela večne zaobljube kot šolska sestra sv. Frančiška Kristusa Kralja. Zdaj živi v Mariboru v materni hiši šolskih sester in je odgovorna za njihov Študentski dom sv. Elizabete. Le pocukajte jo za rokav (lahko jo tudi pokličete ali stopite z njo v stik prek FB) , zagotovo ima na voljo še kakšno sobo.

Evangelizirati si začela že v drugem razredu.
Ha, ha … V drugem razredu sem med odmorom organizirala ves razred, da smo imeli sveto mašo, medtem ko je bila učiteljica na kavici. Sošolci, tudi tisti, ki niso hodili v cerkev, so bili ministranti, jaz pa sem baje na veliko pridigala. Spomnim se, da sem obhajala s keksi Jaffa.

Kdaj si se zavedla, da Bog je?
Vedno mi je bilo lepo biti pri frančiškanih na Tromostovju, kjer sem že kot otrok pela pri pevskem zborčku in se družila s prijatelji. Konec OŠ sem iskala samo sebe. Birmanska animatorka Ivica je to takrat v meni prepoznala in me povabila, da postanem animatorka Frančiškovih otrok. Enkrat po »Frančiškovih« me je povabila k večerni maši, po maši pa sva obsedeli v cerkvi. Moralo je biti okrog praznika Brezmadežne, saj se živo spomnim njene osvetljene oltarne slike. V cerkvi je bila že tema. Ne znam opisati, kaj se je takrat zgodilo. Neki poseben občutek … Preprosto, vedela sem, da Bog je. Da je živ, da me ima rad in da ima zame neki načrt. A je po tem še dolgo trajalo, da sem se zares našla oz. da sem se mu pustila najti.

Danes pa se mi zdi dodatno zanimivo, da je naša provinca posvečena prav Brezmadežni.

Ukvarjala si se z marsičim. Trenirala si košarko, smučala, hodila v hribe, bordala, rolala …
Bila sem zelo velika za svojo starost, zato sem v osnovni šoli trenirala košarko pri Slovanu, kjer sem se naučila timskega dela. Imela sem zelo dobrega trenerja, ki mu ni šlo le za zmage, pač pa tudi za naš odnos in vrednote. Tako smo za preklinjanje delale sklece. Za trmaste in jezikave pa so bili trebušnjaki. Glede na moj (pre)dolg jezik sem tako večkrat morala ostati po treningu v telovadnici in krepiti svoje trebušne mišice … Konec OŠ so se začele težave s kolenom, zato sem morala zaključiti z resnimi treningi. Preusmerila sem se in postala animatorka v domači župniji.

Poleg košarke je moja velika ljubezen bordanje. S starši in družinskimi prijatelji smo med zimskimi počitnicami hodili v Dolomite na smučanje, kjer je bila možnost tudi šole bordanja. Tako sem se s tem športom začela ukvarjati že v 5. razredu.

V četrtem razredu sem si s svojim skrbno privarčevanim denarjem kupila Rogov »city-bike«. Za tiste čase sem prava carica! To kolo skoraj vsak dan uporabljam še danes, le da je iz roza in zelene barve postalo črno.

Si pa tudi kolesarila?
Šele po maturi, ko smo s Frančiškovo mladino romali v Kompostelo. Prej sem imela kolo bolj zaradi »imidža« …

Zato pa rada kolesarim zdaj. Tako sama kot tudi z mladimi. To se mi zdi posebna oblika evangelizacije in vzgoje. Biti skupaj na poti (podobno kot v življenju), si pomagati in se spodbujati, se zavedati, da ni zmaga, če pridem prvi na cilj, pač pa, da pridemo na cilj vsi, da je pri uresničevanju ciljev potreben napor, ki je na koncu poplačan s čudovitim občutkom, razgledom … Imeti čas zase in za molitev … Se srečevati s svojimi mejami in ob njih s presežnim – z Bogom, računati na njegovo previdnost, ki jo ob takih priložnostih čutiš in vidiš precej jasneje, ko ti npr. neznanec ob poti ponudi veliko lubenico ali kozarec vode …

Vedno si rada sodelovala tudi pri »neumnostih«, zato je bilo presenečenje, ko si se odločila, da postaneš redovnica, veliko. Kdaj si se odrekla svojim sanjam in se odločila za novo pot?
To je bila dejansko borba,ki je trajala tri leta. Bolj kot s puncami sem se družila s fanti in igrala nogomet, biljard, košarko ... Konec drugega letnika gimnazije je bila babica že obupana nad mano, da ne bo nič iz mene. Bila je učiteljica gospodinjstva in sem ji precej grenila življenje, ker me nič od gospodinjstva ni zanimalo. Ko je obupala nad sabo, da bi me kakorkoli prevzgojila, me je poslala k sestram v Repnje na gospodinjski tečaj. Upirala sem se ji z vsemi štirimi, da je to bedno in predvsem, da ne bom šla k nekim nunam, ker so to zakompleksane ženske, ki jih noben tip ne mara. Taka je bila namreč takrat moja predstava o sestrah. A če sem hotela imeti mir in ker sem se zavedala, da je dobro imeti konec leta babičino finančno podporo, je pač bilo vredno stisniti zobe. Čeprav tam nisem ravno z vso vnemo sodelovala in sem vsako priložnost, ko sestre niso bile dovolj pozorne, s prijateljico izkoristila za vožnjo z motorjem, sem videla, da so te sestre pravzaprav normalne ženske. Da so v resnici srečne in vesele. In da se znajo pohecati tudi ob mojih neumnostih. Da me imajo preprosto rade takšno, kot sem.

Celo sodelovati si začela z njimi?
Sestra Majda me je prosila, da bi pomagala pri Frančiškovih otrocih v Repnjah. Tako sem od bliže začela spoznavati tudi sestre. In v Repnjah sem se počasi začela počutiti doma. Sprejeta. Vendar Bog ne daj, da bi bila jaz nuna! To misel sem ves čas odrivala.

Konec prvega letnika faksa sva se s prijateljico (ki je danes tudi naša sestra) odločili, da greva kolesarit na Koroško k šolskim sestram, kamor je ona hodila v srednjo šolo, jaz pa sem imela tam staro teto (takrat že pokojno). Po spletu okoliščin sem ostala sama z eno sestro. Sedeli sva zunaj na klopci in se pogovarjali, ko me kot strela z jasnega vpraša: »Urša, si kdaj razmišljala, da bi postala sestra?« Namesto odgovora sem padla v neutolažljiv jok, ki si ga takrat nisem znala razložiti … A danes vem, da je bilo to zame neke vrste odrešenje, ko sem sama sebi dovolila odpreti tudi možnost te življenjske poti.

Kako si iskala pot naprej?
Po enem letu samostojnega »tavanja« sem se pridružila skupini Samuel in mislila, da bom po tem letu vedela, kaj narediti. Še vedno sem si močno želela družino, v srcu pa sem čutila še nekaj drugega … Ta dvojnost mi je jemala ogromno energije. V tem času sem med »luknjami« na faksu rada zahajala v cerkev, ko sem preprosto sedela tam, sama, zazrta v tabernakelj. Večkrat sem si rekla, da se hodim sončit h Gospodu. Njegova bližina me je pomirjala.

Potem sem – trmasta, kot sem – rekla Jezusu: »Glej, eno leto ti dam še časa, da mi jasno poveš, kje me želiš imeti. Za svoj rojstni dan pa se bom odločila, ker na ta način ne morem več živeti.« Tretji letnik sem ponavljala, ker nisem naredila enega pogoja. Tako sem imela več časa za razmišljanje in sodelovanje pri vseh mogočih in nemogočih aktivnostih v svoji župniji pri frančiškanih na Tromostovju. V tem letu sem po nasvetu duhovnega spremljevalca delala tudi duhovne vaje v vsakdanjem življenju, kar mi je bilo v veliko pomoč in rast.

Tisto poletje sem napisala prošnjo šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja. Če me Bog že kliče v redovništvo, sem bila gotova, da so one pravi red zame – so Frančiškove (sv. Frančišek je bil od nekdaj moj veliki prijatelj in vzor) in ukvarjajo se z vzgojo. A je takrat še nisem zmogla oddati. Spravila sem jo v Spise sv. Frančiška in sv. Klare s prošnjo, da mi izprosita jasnost. Dan pred rojstnim dnevom sem se dobila z duhovnim spremljevalcem in še vedno nisem bila prepričana, da je to moja prava pot. Zame je bilo odrešilno, ko mi je rekel: »Urša, če se odločiš in greš k sestram, dejansko ne izgubiš nič. Če je to to, pomeni, da si našla svoje mesto. Če ni, pa pomeni, da boš lahko v polnosti zaživela družinsko življenje in ko bo prišla kriza, ne boš začela razmišljati: Kaj pa če bi morala postati sestra … Kar pomeni, da v vsakem primeru dobiš.« Do takrat sem se obremenjevala, kaj bodo rekli drugi. Takrat pa sem v sebi začutila svobodo in pogum, da sem naslednji dan, na svoj rojstni dan, vrgla prošnjo v poštni nabiralnik.

In kako so sprejeli doma?
Povedala sem, da bom šla v klošter. Pa reče oče: »V bistvu je bilo samo še vprašanje, kdaj boš to povedala.« Za mami pa je bil velik šok. Zelo težko ji je bilo in imela je kup razlogov, zakaj ne. Dragoceno mi je bilo, ko je oče rekel: »Pojdi in če boš videla, da to ni to, so ti domača vrata vedno odprta. In še eno stvar ti položim na srce: Prišli bodo časi, ko bo težko, pa ne glede na to, ali boš v samostanu ali se boš poročila. Glej, da boš vedno našla nekoga, s katerim se boš lahko pogovorila, kajti takrat bodo stvari, ki so na prvi pogled nerešljive, postale rešljive.« Potem je samo še rekel: »Punca se je odločila. To je za proslavit!«

Danes me v moji odločitvi v polnosti podpirata oba, le da vsak na svoj način. Mami tukaj na zemlji, oče pa že iz božjega naročja.

Je bilo kdaj tako težko, da bi vse pustila?
Ne, tako težko ni bilo! Je pa bilo težko. Zanimivo, kako Gospod poskrbi, da človek raste. Meni je dal za sonovinko s. Tino, ki je diametralno različna od mene. In tako sva se brusili …
Posebej težko mi je bilo, ko mi je malo pred selitvijo v noviciat umrl oče. Ob tej izgubi sem sama čutila veliko bolečino, hkrati pa mi je bilo težko tudi zaradi mami in brata. Kar ne morem verjeti, da mi je Gospod takrat dal tako moč, da se nisem vrnila domov, ampak sem nadaljevala pot, ki mi jo je namenil. Vedela sem namreč, da mami ne bom mogla potolažiti, tudi če ostanem doma, ker očeta ne morem nadomestiti. Kar pa ji lahko dam, je, da v polnosti zaživim svoje življenje. To, da vidi, da je njuna vzgoja obrodila sad in da sem srečna.

Kako si se navadila biti v krilu, v redovni obleki? Prej si se oblačila povsem drugače!
Dokler se je dalo, sem se izogibala krilu. Potem pa je redovna obleka postala del mene. Pravzaprav lahko v redovni obleki počnem skorajda vse – tudi nogomet in košarko se da igrati ali pa drsati ... No, na moško kolo se sicer malo teže spravim. Se pa ob takih priložnostih sestre običajno oblečemo v »civil«.

Hkrati pa me redovna obleka na neki način tudi ščiti in me »opominja«, kdo sem. Zelo dragocena mi je in je za noben denar ne bi zamenjala!

Kaj pomeni biti posvečen Bogu danes?
Danes si mladi premalo upajo/upamo zastavljati vprašanja in si puščati več možnosti … Družba nam vbije v glavo, da obstaja samo ena prava pot in da moramo hoditi po njej. Zame je pri mladih izziv prav to, da jim odpiram vprašanja, da lahko potem med več možnostmi izberejo svojo. Namreč samo ko si na pravem mestu, lahko v polnosti zažariš in zacvetiš in tvoje srce zapoje najlepšo pesem ...

Ali še uspeš najti čas za to, kar si rada počela?
Vsekakor! To je to, kar živim, skupaj s sestrami in mladimi, h katerim sem poslana.

Na večnih zaobljubah si si za geslo izbrala: Ljubi, ljubljena si.
Človek je lahko izpolnjen, ko ve, da je ljubljen. Ljudje gledajo na redovnice čudno, ker mislijo, da gre za zunanjo odločitev; ne vidijo, da gre za odnos. Ne bi mogla biti redovnica, če ne bi bila v živem odnosu z Jezusom. Gre za resničen odnos z Njim, ki me je izbral in me ljubi – takšno, kot sem. In ko sem ljubljena, lahko ljubim naprej iz te najine ljubezni …

Na Brezmadežno si imela večne zaobljube.
Zame je bila to poroka. Sedaj pripadam Bogu, ki me ima neizmerno rad in ga imam tudi jaz neizmerno rada. To je bistvo in vir mojega življenja!
Iz tega odnosa pa izhaja tudi moja družina – moje sestre, ki jim od tega dne v polnosti pripadam. Ob njih je moj dom in z njihovo pomočjo lahko živim ljubezen, ki jo je Gospod položil v moje srce, in jo podarjam naprej. Ob tem v meni prepeva: »Skupaj s Frančiškom do sreče, do sonca! Skupaj pojdimo, da najdemo cilj. Skupaj s Frančiškom od začetka do konca, da nihče od nas ne bi zgrešil.«

Za konec …
Prepričana sem, da je Gospod tudi koga od vas, ki sedaj to berete, na poseben način izbral za svojo učenko, svojega učenca. Ne bojte se! Morda je na začetku res videti malo čudaško, a ni lepšega v življenju kot to, da najdeš svoje pravo mesto – tam, kjer ti srce bije v vsej polnosti in vsej svobodi. Zato, dragi moji, POGUMNO – splača se!!! Na tej poti do sreče pa vam s sv. Frančiškom želim MIR in VSE DOBRO ter vas spremljam z molitvijo.

objavljeno v Družini