Najina pot

To, da sem danes redovnica, je zame najlepše znamenje Božje ljubezni. Vem, da je nekomu, ki Boga ne pozna, to morda celo tuje in skrajno, nesmiselno: podariti svoje življenje Bogu, za zmeraj, in se pri tem truditi za pristno zvestobo. Slišala sem že tudi, da sem s to svojo odločitvijo fanatik. Tudi prav, pa naj bom fanatik nad katerim ima Bog veselje Cool

Kako se je to zgodilo, da sem kjer sem in da sem, kdor sem? O tem sva 11. avgusta 2011 malo poklepetala z Bogom.

Se spomniš leta 2005, ko sem ti rekel: »Kaj zdaj, Polona? Greš? Všeč ti je Assisi, navdušuje te življenje Frančiška in bratov. Vidim ti v srce in se mi zdi prav zabavno, da ti ni mar ko ne poznaš nobene sestre bolj od blizu. Boš kar šla? Prideš?«

Ja no, zakaj pa ne? Če kaj, potem rada hodim, kolesarim, tečem, plavam … Premikanje mi je bilo zmeraj blizu. Takšno telesno, a mislim da bom zmogla tudi duhovno.

Spomnim se nekih tvojih poletnih počitnic. V času, ko nisi bila na duhovnih vajah ali s prijateljicami, si pod hruško na vrtu brala ruske klasike. Lepo te prosim, Vojna in mir sredi poletja pri šestnajstih? Ko si v enem mesecu prebrala še nekaj drugih »Rusov«, si šla s kolesom okrog Pohorja pogledat kakšni kraji so tam, kjer še nisi bila. Res imaš rada premikanje.

Da ne boš mislil, da sem šla za tabo, ker mi je bilo dolgčas. Bilo je iskreno. Pa tudi brez premisleka. Nekako tako kot takrat, ko sem bila zaljubljena v kakšnega fanta in sem na ta račun naredila tudi kakšno neumnost.

LaughingPodobno, ja. Ampak saj sem ti že prej nekaj prigovarjal. Enkrat pri spovedi, potem po naravi. Celo študija kemije si se lotila, ker si bila rada v mojem stvarstvu in si želela postati znanstvenica v beli halji in naravovarstvenica v boju za ohranitev narave. Zdaj si misli, kar hočeš, ampak tudi skavte sem ti jaz podtaknil.

Res? Hvala. Kako prijazno, da si podaril brate in sestre skavte. Ti si mi jih podtaknil, jaz sem se spotaknila ob tebe. Padla sem na mehko in plodno zemljo, ni kaj.

Nisi šla slučajno naravnost iz skavtskega potepa živet k sestram.

Povej mi. Se je tebi tudi zdelo, da me sestre malo čudno gledajo? Moj prihod je bil malo v stilu kometa: »Od kod se je pa ta vzela? A misli resno? Mogoče se je pa le malo prehitro odločila. Po romanju v Assisi v knjigi o redovnicah izbere skupnost in pozvoni.«

Prinesel te je jesenski veter, ko poletne nevihte zate še vedele niso. Res je. K sreči tvoje sestre močno zaupajo vame in so si rekle, da bo že čas pokazal kaj bo s tem dekletom v jeans hlačah in jakni. S svojimi kratkimi lasmi in opravo si bila bolj podobna podobna fantu kot dekletu.    

Gospod?

Ja?

Hvala. Ko zavrtim pred sabo svojo pot s teboj, ko gledam vse hribe in doline, ki sva jih prehodila, vse vzpone in padce, vse moje obtolčenine in zaceljene odrgnine, sem ti hvaležna. Skačem po eni nogi od sreče, ti pišem pesmi, rišem, prepevam v zahvalo. Dober si, niti enkrat me nisi pustil same. In iz dneva v dan mi podarjaš toliko lepega: skupnost sester, dobre prijatelje, vedno znova zanimivo naravo …

Prosim. Spremljam te od takrat, ko sem te prvič poklical. Nikar ne pozabi. Ti samo hodi za menoj. Saj vidiš kako je ta pot lepa in varna, koliko vsega si se že naučila. Pa še gore presenečenj in izzivov imam zate v žepu.

Saj veš kako je pred smrtjo rekla sv. Klara Asiška: "Hvaljen Gospod, ker si me ustvaril!" Nekako tako tudi sama doživljam svoje življenje in pot s teboj. Dovolj besed: GREVA!

s. Polonca majcenovič