IX. Apostolsko življenje

29. Bratje in sestre naj ljubijo Gospoda z vsem srcem in z vso dušo in mišljenjem in z vso močjo1 in svoje bližnje kakor sami sebe2. S svojimi deli naj poveličujejo Gospoda; kajti zato jih je poslal po vsem svetu, da z besedo in dejanjem izpričujejo njegovo besedo ter odkrivajo vsem ljudem, da ni nihče vsemogočen razen njega3.

 

30. Kakor z usti oznanjajo mir, tako in še mnogo bolj naj ga nosijo v svojem srcu. Nihče naj se zaradi njih ne jezi ali pohujšuje4, veliko bolj naj s svojo blagostjo vse spodbujajo k miru, dobroti in slogi. Zares, bratje in sestre so poklicani, da zdravijo ranjene, tolažijo potrte in izgubljene pripeljejo nazaj.

Povsod naj se spominjajo, da so sebe in svoja telesa dali in prepustili Gospodu Jezusu Kristusu; in iz ljubezni do njega se morajo izpostaviti vidnim in nevidnim sovražnikom. Saj pravi Gospod: Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo5.

 

31. Pri ljubezni, ki je Bog6, si bratje in sestre – naj molijo ali služijo ali delajo – prizadevajo, da bodo v vsem ponižni, da se ne ponašajo, da se v sebi ne veselijo in se ne bahajo zaradi lepih besed in dobrih del, skratka zaradi nobene dobrine, ki jo Bog napravi ali izreče ali uresniči v njih ali po njih7.

Na vsakem kraju in v vseh okoliščinah naj priznavajo, da je vse dobro od Gospoda najvišjega Boga in gospodarja vseh stvari: za vse naj se zahvaljujejo njemu, od katerega prihaja vse dobro8.

1 prim. Mr 12,30.

2 Mt 22,39; prim. 1 FPKr 1.

3 prim. Tob 13,4–6; FPRe 8–9.

4 prim. Leg3tov 58.

5 Mt 5,10; FNPVod 16,10–12.

6 1 Jn 4,16.

7 FNPVod 17,5–6.

8 prim. FNPVod 17,17.