Prvi bodo zadnji in zadnji prvi

Pogovor s s. Martino Arhar

Bil je večer in samostanska repenjska mladina se je naselila v sobici s. Martine. Začel se je živahen pogovor o njenem življenju. Zasule smo jo z vprašanji, da vsega na teh straneh sploh ni mogoče opisati. Spregovorilo nam je njeno srce.

Misijonarka s. Martina Arhar se je pred nekaj meseci vrnila iz Egipta, kjer je preživela 13 let. Sedaj živi v Repnjah in po svojih močeh pomaga pri vseh mogočih opravilih v hiši, posebej pa se znajde pri bolnikih. Še vedno živi svoj misijonski poklic, ko se razdaja svojim sosestram.

V pogovoru nam je razodela veliko lepega in zanimivega iz svojega življenja.

Kakšno je bilo Vaše življenje pred samostanom: otroštvo, družina, kakšen doživljaj?

Bile smo štiri punce in imeli smo enega fanta, ki je bil četrti po vrsti. Jaz sem bila druga. Dve leti starejša sestra je umrla pri štirinajstih letih, ker je imela bolno srce. Oče je bil v službi prometnik na železnici. Doma smo imeli tudi kmetijo. 1941. leta so očeta ubili in smo ostali sami. Tega obdobja življenja se raje ne spominjam, ker je bilo vse sorte hudo.

Vaša pot do redovnega poklica je nekaj posebnega. Kako Vas je Gospod pripeljal do Šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja?

Bilo je 1974. leta, ko je bila s. Valtruda na dopustu pri moji sestri, saj je bila prava teta mojega svaka. Hotela me je vzeti s seboj, a sem bila takrat v Libiji, v Afriki in sem se morala vrniti tja. Večkrat mi je pisala. Potem pa ne več, ker sem se odločila, da ne bom šla k sestram. Takrat je bila mami zelo bolna, sestra je bila poročena in je imela svojo družino, jaz pa sem bila v službi in sem pomagala doma …

Ko je mami umrla in sem se vrnila iz Libije, sem veliko hodila delat v Stično. Bila sem tudi v Bernardovi družini. Tam sem spoznala s. Antonijo. Za prvi maj sem bila tam in smo šli nabirat zvončke in telohe. Tam se je začelo. S. Antonija me je začela nagovarjati in pri tem ji je pomagal p. Branko, cistercijan, ki  takrat to še ni bil. Ko smo prišli domov, je telefonirala s. Jožefi, provincialki. Ta je rekla, da gre v Rim, ker imajo ravno kapitelj, potem pa da se lahko oglasim. Ker sem imela že dovolj delovne dobe, sem šla v pokoj.

Takrat je bila provincialna hiša na Ključavničarski v Ljubljani. Ob nedeljah sem hodila tja k s. Jožefi. Ko sem prišla, je vedno rekla: »No, odpri Sveto pismo.« Štiri nedelje eno za drugo se je odprlo isto, in sicer tisti evangelij: » ... prvi bodo zadnji in zadnji prvi.« (Mt 19,30) In me je še ona nagovarjala, pa sem šla.

Kot kandidatinja sem šla 15. decembra v Stično. Vida, tudi kandidatinja pa je bila v Ljubljani. Tam sem delala s s. Antonijo na oddelku za duhovne vaje. Malo pa tudi v kuhinji.

Vida je prihajala do Ivančne Gorice z vlakom, naprej pa sva šli z mojim avtom v Trebnje k s. Rafaeli na pouk. Vsako sredo, v četrtek zvečer ali v petek zjutraj pa smo se vračale. Še ko sem vstopila v postulaturo, sem bila v Stični. Po postulaturi sem šla za 14 dni na dopust in potem smo šle v Maribor v noviciat.

Vidve sta bili prvi v noviciatu v Mariboru, kajne?

Takrat je bilo grozno. Ko smo šle v Maribor, nisem imela pojma, kam iti. S. Jožefa pa je rekla: »Bomo že našli!« In se peljemo v Maribor. Pridemo do frančiškanov. Pa je rekla: »Glej, avto škofa Krambergerja! Gremo kar za njim!« In smo šle.

Ko smo prišle tja, ni bilo ne miz, ne stolov. Nič. Naslednji teden pa bi moral biti vstop v noviciat in blagoslov kapele. Nekateri bogoslovci in oče Francija Trstenjaka so nam veliko pomagali, ko smo urejali okolico.

Ko je bil blagoslov in sprejem v noviciat, je škof skoraj že prišel, midve z Vido pa še nič umiti in sva še čistili.

Za obednico so prinesli kvadre, dali gor deske in pokrili z belimi rjuhami. Vse je bilo »cigu-migu«. In potem smo hodili v noviciat.

Pa smo prišli do noviciata. Sta s s. Vido, vašo sonovinko, kaj ušpičili?

Na primer to ko se nisva hoteli učit. S. Olivija naju je učila igrat harmonij. Dve leti. Je kar palčko imela, pa nas je kar po roki. Meni je rekla: »Ti vse najdeš. Vse bi delala, samo ne bi se učila igrat. To pa ne!« In me je prišla kar iskat v sobo. Ko sem končala, pa s. Vido. Dve leti se učiš, potem pa nič ne znaš, ker nič več ne igraš. Kamor sem prišla za to ni bilo časa: ne v Repnjah, ne na škofiji v Ljubljani , ne v Mariboru.

S s. Vido sva bili malo samosvoji. Sva se zmenili: »Greva ven!« Pa nisva nič rekli: »Prosim ali lahko greva.« Sva samo povedali: »Midve greva tja in tja!« In sva vzeli kolesa in šli na pokopališče na Kamnico. S. Vida se je sicer znala voziti, a jo je bilo strah. In za vsak avto, ki je šel mimo, je skočila dol.

Ko je bila jesen, smo za praznik sv. Frančiška šli po kostanj do sv. Barbare. Za sv. Frančiška smo morali popoldne in zvečer obvezno jesti kostanj.

Vrnimo se še malo v noviciat: Kako pa je izgledal pouk?  Ste imeli tudi kakšne posebne prigode?

Sem že malo pozabila … Mraz je bilo, kot ne vem kaj. Kurili so v drugi hiši. Imele smo pouk v srednji sobi in bile do vrha pokrite z dekami. Vse tri.

P. Pavel, kapucin, je hodil k nam za frančiškovo duhovnost. In p. Kokelj, ki je bil tudi naš spovednik.

Delale smo vse sorte okrog hiše.

Kakšna spodbuda za mlade, ki prihajajo ali so že prišle!

Da bi gledale samo dobro in si ne bi zapomnile slabih stvari. Naj si zapomnijo dobro. Razumevanje, odpuščanje. S. s. Vido sva se hitro pomenili, če je prišlo kaj vmes. Je prav, da takoj poravnaš, ne da se vleče naprej.

Pojdimo v misijon. Kdaj ste začutili misijonski poklic in kako ste vedeli, da vas Gospod želi ravno v misijonih?

Nabirali so misijonarje za države v razvoju. V Libijo smo šli cela ekipa: zdravnik, medicinska sestra, tehnik in laboratorijski tehnik. Tam je bilo bolj težko.

Kako pa ste prišli do misijona, odkar ste v samostanu?

Ves čas me je že vleklo. Že ko je šla s. Tadeja, bi tudi jaz kar šla.

Potem pa sem v Misijonskih obzorjih prebrala, da je s. Gabrijela iz Trsta vabila, da v Egiptu nimajo medicinske sestre. Prosila sem provincialko in mi je dovolila iti za dve leti. Pa jih je nastalo dvanajst.

Preden ste postali redovnica, ste bili v Libiji. Zadnjih 13 let ste preživeli v Egiptu. Če primerjate svoje  misijonarjenje pred in po vstopu v samostan, kaj bi posebej izpostavili? Kakšna je razlika?

Ko prideš k sestrami je drugače. Je kot bi prišel domov: imaš kje spati, jesti. Prej si si moral vse sam: poiskati stanovanje, si kuhati. Laže je zaradi jezika. Vsak dan imaš sveto mašo, skupno molitev.

V Libiji sem v cerkvi, ko sem hodila k maši, spoznala neke sestre. Prvič  so me povabile za božič. Malo so računale, da bom tam ostala. Pa nisem, kajti od tam bi morala iti vsepovsod, od Japonske naprej. Odločila sem se iti domov.

Vaš dnevni red v Egiptu?

Moj urnik. To je bil res moj, nihče mi ni ukazoval. Vstajala sem zgodaj, ker sem potem cel dan imela delo. Vedno sem tudi hodila k skupni molitvi. Nikoli ni bilo, da ne bi šla, ker bi imela druge stvari.

Vstajala sem včasih ob treh včasih pol treh. Spat pa sem hodila ob desetih, pol enajstih.

Imela sem polno drugih obveznosti. Do 32 ali 36 bolnikov. Če bi bilo samo to, je že precej: jih je treba previti, preobleči, jim dati zdravila, injekcije, pogledati kako so naredile negovalke ... Ko je bila kuharica na operaciji, sem  pripravljala še zajtrk. Ob pol sedmih pa je bila sveta maša.

Nikoli pa nisem šla k maši, tako da bi pustila bolnike same. Kaj pa če se tisti čas kaj naredi!

Kaj je najpomembnejše za misijonarja?

Najbolj pomembno je, da resno vzameš, na da boš tam »luftal«.

Imate kakšno spodbudo za tiste, ki čutijo v sebi misijonski poklic?

Vsak, ki čuti, naj odgovori, če ga res ima. Sama se nisem nikoli pokesala. Ravno zdaj sem brala v Misijonskih obzorjih, da gresta mož in žena … Veš, kaj je to! Jaz bi kar šla, ampak zgleda, da ne bo nič.

Po več letih ste zopet v Sloveniji, v skupnosti v Repnjah. Kako ste se vživeli? Kaj sedaj počnete?

Ko me je prišla provincialka s. Rafaela obiskat v bolnico, mi je rekla, da ne grem več nazaj. In rekla sem prav. Potem je prišla še častita mati (bil je ravno kapitelj) in je rekla isto. Pa saj tudi nisem mogla iti, kakšna pa sem bila!

Kako sem se vživela?! Saj sem bila že prej repenjska. Provincialka, me je vprašala, kam bi šla, pa sem si izbrala Repnje. Delam pa vse, kar mi rečejo.

Kdaj vstajate v Repnjah?

Ko se zbudim. Zmolim devetdnevnico k usmiljenemu Jezusu. Že več let jo vsak dan molim. To se moli za cel svet. Včasih zmolim še en rožni venec ali pa grem kar takoj v kapelo.

Kaj počnete v prostem času? S čim se najraje razvedrite, sprostite?

Rada preberem knjigo, časopis, šport vsak dan preverim … mogoče bo jutri kaj boljše. Rada imam ročno delo.

Kaj za vas pomeni iskrenost in pravičnost?

Resnica. Treba jo je govoriti, tudi če je težko. Če jo nekdo noče slišati, se pa njemu pripiše. Glavno, da poveš, kar misliš.

Tri stvari za katere se v življenju prizadevate, ki so vam najpomembnejše, od katerih vas nihče ne bo premaknil!

Da molim. To je prvo.

Da grem k maši, tudi ko sem na dopustu.

Da bi bila dobra do svojih sosester, bolnikov.

Kateri svetopisemski odlomek vam je najbolj všeč?

Ostaja mi še tisti, ki sem ga prej omenjala: »Prvi bodo zadnji in zadnji prvi.« (Mt 19,30)

Kaj pa to pomeni »dober zgled«?

Ko sem v Libiji, mi na cesti ni nihče ničesar naredil, tudi ko sem šla zvečer sama v kino. Če ne daš povoda, ti nihče nič ne bo hotel. Druge sodelavke, pa so imele vse sorte težave, npr. so jih pobarvali z barvo po nogah. Če ne daš povoda, ti tudi drug ne bo nič naredil.

Tudi sedaj, če boš kot sestra imela kakšne izpade, bodo rekli: »Glej, kakšne so!« Ne samo za tisto, ki naredi kakšen prekršek, ampak za vse sestre.

Najpomembnejši trenutek v življenju?

Odkar sem v samostanu, mi je najlepše. Prej sem veliko delala, ampak v skupnosti je drugače. Predvsem, če se razumemo. Je kot na delovnem mestu: V službo greš rad, če je dober kolektiv, se razumejo in si pomagajo. Če pa greš z odporom, ker moraš, je pa drugo. Kot skupnost. Če si tam, kjer si rad in se razumeš, je vedno sonce.

Omenili ste, da ste včasih hodili v kino. Kaj pa sedaj: še hodite oz. ali bi še šli?

Zdaj pa že dolgo nisem bila. Nazadnje smo šli gledat Nune pojejo, ko sem bila na škofiji v Ljubljani: s. Imelda, s. Benjamina, g. tajnik Tone Jamnik in jaz. Potem nas je g. Jamnik povabil še na sendviče v McDonald's.

Spomnim se tudi, da smo enkrat šli zvečer z bogoslovci na grad. Ali pa smo šle gledat ognjemet, na kakšno prireditev na Prešernovem trgu v Ljubljani.

Zima je sicer minila, a prav je da se spomnimo, da vam je smučanje od vedno pri srcu. Če bi bili mlajši, bi predlagali, da bi imele šolske sestre svojo ekipo?

Sigurno. Ta mlade, ane! To je šport. Ampak jaz sem že prestara. Konec je. Pri nas so vsi smučarji: sestra, nečakinja,nečak …

Pa še en spominček iz življenja …

Ko sem bila v srednji šoli sem šla na dopust k sorodnikom v Italijo. Pa sem kar šla in sem prišla v Milano. Vlak je imel zamudo in so me čakali. Imela sem napisan naslov. In taksi me je pripeljal, kamor je bilo treba.

Vidim, da ste avanturist. Vi bi šli tudi na luno, kajne?

Ja, kaj pa bom tam gor delala?

 

Hvala Vam, sestra Martina, za vse besede. Naj Vas Gospod vodi in poživlja na Vaši življenjski poti še naprej.

Pogovarjala sem se s. Ema Alič s pomočnicami