Razvoj kongregacije šolskih sester

Novoustanovljena kongregacija se je hitro razvijala. Že dva meseca po ustanovitvi je vstopilo sedem deklet in začelo leto redovne vzgoje, noviciat. Po desetih letih je bilo že štirideset sester članic te družbe. Leta 1866 so imele že dvorazredno osnovno šolo.

Državni zakon iz leta 1869 je tudi za zasebne osnovne šole zahteval le usposobljene učiteljice, kar je sestram že takoj na začetku otežilo delovanje. Gojenk in učenk je bilo vedno več. Posebna značilnost apostolskega dela sester je bilo to, da so vedno brezplačno sprejemale v šolo tudi večje število sirot. Vzporedno z osnovno šolo se je razvijala tudi vezilnica, izdelovanje cerkvenih paramentov po načrtih znanih umetnikov.

Že v času, ko je kongregacijo vodila mati Margareta, sta leta 1871 in 1878 nastali novi podružnici v mariborskem delavskem predmestju in v Celju, v času njene naslednice matere Nepomucene Ziggal pa v širšem okolju še naslednje tri. Razvoj mlade skupnosti je naenkrat zavrla državna odločba "numerus fixus", ki je omejevala število sester v posameznih redovnih družbah.

Država je v začetku ovirala sestre tudi pri ustanavljanju učiteljišča, tako da je šele po nekaj letih dobilo pravico javnosti. Prav tako so se morale sestre sredi mariborskega nemškutarstva boriti za uvedbo slovenskega jezika v šole. Učiteljišče šolskih sester je bilo takrat edina dvojezična šola na Slovenskem. K spoštovanju slovenske kulture in pravic slovenskega naroda je nemške učiteljice in gojenke vzgajala posebno mati Angelina Križanič.

Kongregacija je doživljala hiter razvoj tudi v tujih deželah.

Po 50 letih obstoja je kongregacija dobila lastne potrjene konstitucije. Temu dolgemu času brez konstitucij so nedvomno botrovala trenja v Gradcu, kjer so bila ovržena pravila ustanoviteljice graških sester s. Frančiške Lampel, uvedena pa neprimerno bolj toga pravila njene naslednice s. Agneze Pfund iz leta 1857, ki jih je škof Stepišnik potrdil tudi za mariborsko hišo. Mariborska kongregacija ni nikoli sprejela nekaterih členov teh konstitucij, na primer podložnost frančiškanskim provincialom in polaganje večnih zaobljub takoj po noviciatu. Cilj delovanja kongregacije v Mariboru pa je bil isti kot v Gradcu za časa s. Frančiške Lampel: pouk in vzgoja mladine ter življenje v duhu sv. Frančiška Asiškega.

Mati Lidvina Purgaj (izvoljena 1914) se je v sodelovanju z jezuitom p. Avguštinom Arndtom leta 1916 lotila sestavljanja konstitucij in jih leta 1918 predložila v potrditev Svetemu sedežu. Za podlago je vzela Pravilo samostanskega III. reda svetega Frančiška, ki ga je potrdil papež Leon X. Leta 1922 je Sveti sedež odobril kongregaciji lastne konstitucije in jo priznal za redovno ustanovo papeškega prava. Tega leta se je kongregacija razdelila v province: slovensko (Maribor), hrvaško (Split), italijansko (Tomaj) in severnoameriško (Chicago).

Za prve sestre je bilo značilno veselje, medsebojna pozornost, ljubezen, požrtvovalnost, potrpežljivost, uslužnost in šele za tem vestno izpolnjevanje dolžnosti.

Med svetovnima vojnama se je kongregacija oblikovala na zunaj in na znotraj. Na zunaj jo odlikuje naglo širjenje po številu sester in po obsežnosti apostolata. Na znotraj: imela je lastne konstitucije, običajnike in že ustaljeno tradicijo. Med prvo svetovno vojno so več sestrskih hiš, zlasti v Sloveniji, spremenili v vojaške bolnišnice. Sestre so se morale na hitro naučiti osnov bolniške nege in pod okriljem Rdečega križa prevzeti vlogo vojaških bolniških strežnic v svojih hišah. Pozneje so prevzemale bolniško strežbo tudi po drugih bolnišnicah, sanatorijih ter domovih za stare in onemogle.

Začele so voditi tudi gospodinjstvo po cerkvenih ustanovah: semeniščih, bogoslovjih, škofijskih rezidencah, župnijah, na primer v ljubljanskem bogoslovju, v sinjskem semenišču, v zavodu "Napredak" v Mostarju, Nevesinju in Trebinju, v zavodu v Badinji, Dubrovniku idr.

Viden blagoslov so imele pri vzgojnem poslanstvu.

Sestre so imele posluh za potrebe časa, zato so ustanavljale podružnice v Srbiji med pravoslavnimi in muslimanskimi prebivalci. V tem času so se odzivale klicu izseljenskih duhovnikov ter odpirale misijonske postojanke.

Druga svetovna vojna je zavrla vsestranski razvoj. To so bila leta najtežjih preizkušenj. Zrušila se je zunanja povezanost kongregacije. Vrhovni sedež so sestre prenesle v Rim. Province v Jugoslaviji so izgubile hiše, tako da sestre niso mogle več bivati v redovnih skupnostih. Provincialka s. Amanda Jager je leta 1941 prenesla sedež mariborske province v Beograd. Od tam je klicala sestre v Srbijo, kjer v skromnih razmerah našle delo v bolnišnicah, zavetiščih in vrtcih. Materno hišo so podržavili, ker so bili davki za sestre previsoki. Leta 1956 je zunaj skupnosti živelo še sto sester. Razmere za življenje v skupnostih so se uredile šele v šestdesetih letih.

Na vrhovnem kapitlju leta 1969 so sestre začele prenavljati konstitucije po smernicah drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Prvotno poslanstvo vzgoje so začele uresničevati v katehezi po župnijah.

In danes?

V kongregaciji je okrog 950 sester, v mariborski provinci 86 (april 2016). Vrhovna predstojnica je s. Klara Šimunović, provincialna predstojnica pa s. Terezija Tomazin. Tudi v prihodnje želimo razpoznavati sprotna znamenja časov, potrebe človeka in Cerkve v sodelovanju z laiki in duhovnimi gibanji.