Redovnica in kuharica

Gospodinje čakajo več let, da pridejo na vrsto v njen tečaj kuhanja – v dobrih tridesetih letih je skrivnosti njene kuhe v Repnjah in na Brezjah odkrivalo več tisoč deklet, žena in tudi mož. Najbrž pa bi težko našli slovensko kuhinjo, kjer ne bi vsaj kdaj zadišalo po njenem receptu – založba Družina jih je (v več ponatisih) izdala v zbirki šestih knjig 100 receptov sestre Nikoline, 555 prenovljenih receptov pa še v kuharici Recepti sestre Nikoline.

Da ima Ropova Marija veselje in smisel za kuho, je pokazala že v otroških letih. Prvorojenka v devetčlanski kmečki družini iz Lenarta v Slovenskih goricah se je raje kot na polju ali v hlevu sukala okrog štedilnika. Mama ji je, preden so odšli na polje, pripravila »sestavine«, ji natančno razložila postopek, Mimica, kot so jo klicali, pa je na pristavljeni pručki k »šporgetu« na drva odkrivala prve skrivnosti dobrega okusa. Po osnovni šoli so jo starši vpisali v srednjo gospodinjsko šolo v Šempetru pri Velikovcu, kjer se je srečala s s. Vendelino. Šolske sestre, ki so šolo vodile, so ji ob kakšni priložnosti omenile, da bi bila »kar za k njim«, a je bila odločena, da se bo poročila in si ustvarila družino. Tudi še potem, ko je dve leti delala v turistično-romarskem domu na Vrbskem jezeru, je odrivala misel o redovništvu. »A božji klic je bil glasnejši, nisem ga mogla preslišati. Težko je to opisati, Bog vabi na različne načine. Meni je najbolj jasno spregovoril ob poslušanju petja pri nočnih molitvah sester. Ko sem šest mesecev delala v kuhinji v internatu za dijake v Mohorjevi v Celovcu, sem imela sobo blizu sestrske kapele. In ponoči, ko je vse mirno, se je slišala njihova molitev in petje. Želja, da bi bila del njih, je postala večja kot vse druge.«

Z dvajsetimi leti, bilo je leta 1970, je vstopila v samostan šolskih sester Kristusa Kralja v Repnjah in dobila redovno ime Nikolina. Po noviciatu in prvih zaobljubah jo je vodstvo reda napotilo v srednjo medicinsko šolo v Zemun pri Beogradu. »Delo v zdravstvu me nikoli ni privlačilo. A nisem vstopila k sestram, da bi bila kuharica, bila sem razpoložljiva za vsako poslanstvo. Štiri leta v Beogradu so bila lepa, bogata, ko sem ob študiju in posebno v praksi na beograjski kliniki spoznavala ekumenskega duha,« se spominja s. Nikolina.

Ob prihodu domov (leta 1975) pa so sestre – po zgledu gospodinjske šole v Velikovcu – začenjale polletno šolo tudi v Repnjah. S. Nikolina je postala desna roka voditeljici šole s. Vendelini. Poleg teorije v gospodinjskih predmetih je vodila tudi praktično kuhanje; ko je s. Vendelina postala provincialka, je vajeti prevzela s. Nikolina. Že v tistem času je poleg polletne šole pripravljala tudi tečaje kuhanja za gospodinje, ki so bile dopoldne v službi; od leta 1989, ko so polletno šolo ukinili, pa so bili tečaji pogostejši in intenzivnejši.

»Vsa desetletja, ko podajam naprej osnovno znanje kuhanja, je moj prvi namen, da tečajnice navdušim za kuhanje. Da gospodinja ne kuha iz samoljubja ali zato, ker pač mora, da bo družina sita. Če hrana ni skuhana z ljubeznijo, nima pravega okusa,« pravi s. Nikolina, ki svoje poslanstvo učiteljice kuhanja doživlja kot svojevrstno evangelizacijo. »Pridejo na tečaj, da se naučijo kuhati, a marsikatera ob koncu pove, da je tisto največ, kar je dobila, spoznanje, da je hrana božji dar. Da so za sestavo jedi pomembne malenkosti – kot v življenju. Da ima vsaka najmanjša sestavina pri jedi svoje poslanstvo. In da dobra gospodinja ne postreže samo z okusnim obrokom, pač pa tudi s toplino in prijaznostjo.«

Čeprav je bila v Repnjah od jutra do večera vpeta v kuhinjo za tečajnice, nemalokrat pa tudi v sestrsko kuhinjo, molitve in obveznosti v skupnosti ni zanemarjala. Pri jutranji molitvi s hvalnicami in mašo je bila vedno s sestrami; druge molitve, ko so bile v hiši tečajnice, pa je opravljala po končanih obveznostih. »Izkoristila sem vsako minuto, da sem se postavila pred Gospodovo obličje in ga poklicala med nas. Bogu sem dajala prvo mesto tudi v ‘akciji’.«

Pred dobrima dvema letoma se je s. Nikolina iz Repenj preselila v samostan na Brezjah, prevzela je mesto predstojnice. »Da bi se malo odpočila od napornih tečajev,« so razočaranje mnogih žensk v čakalni vrsti na Nikolinin tečaj obrazložili vodilni. Ob obveznostih predstojnice in skrbi za dvajset ostarelih sester v brezjanski skupnosti, kjer s. Nikolini pride še kako prav tudi medicinska šola, pa kuharskega znanja ne more obdržati zase. Posodobila je Vendelinino kuhinjo v starem samostanu in spet začela s tečaji – tečajnice in tečajniki se vozijo na Brezje z vseh koncev Slovenije. »Moli in delaj, je moje geslo. Povezanost z Gospodom je na prvem mestu – če tukaj vse ‘štima’, se vse druge stvari postavijo na pravo mesto. Predanost Gospodu me krepi in ohranja pri močeh.« Kot poseben blagoslov pa doživlja, da je lahko v neposredni bližini brezjanske Marije. »Za Marijo so me krstili, mama me je že ob rojstvu njej izročila. Marijinemu varstvu sem se izročala vsak dan. Zdaj pa imam milost bivati in delati v njeni bližini, na milostnem kraju.«

Novembra je s. Nikolina v domačem kraju v Slovenskih goricah praznovala 60 let življenja in 40 let redovništva. V župniji sv. Lenart se počuti, pravi, sprejeta, kot bi vedno živela doma, žal pa ima redko čas za obisk. V »prostem času«, ko ni tečajnic in ko so stvari v hiši »porihtane«, kot pravi, s. Nikolina preživi v kapeli v molitvi ali pa vzame v roko duhovno knjigo, da ima snov za vodenje duhovnih pogovorov s sestrami v skupnosti.

Med umetnostjo kuhanja in življenjem s. Nikolina potegne vzporednico. »Pri kuhi lahko prebiraš recepte iz knjig in po njih kuhaš, kot lahko v življenju ravnaš po nasvetih iz knjig. Toda če ne boš poznal bistva vseh stvari, ki jih moraš v tem življenju upoštevati in pravilno uporabljati, ne boš nikoli resnično dober.«

Ksenja Hočevar

Objavljeno v tedniku Družina 5. dec. 2010