Simbol vezilstva

Sporočila slovenskih škofij, uradno glasilo Cerkve na Slovenskem, so novembra objavila suhoparno obvestilo: »Šolske sestre sporočamo, da je vezilnica cerkvenih paramentov v Radovljici ukinjena.«
Ob tem je marsikak duhovnik, ki pozna to vezilnico, bliskovito preletel brezštevilna bandera in druge zastave, ki jih nosimo ob procesijah po župnijah, množico prtov na oltarjih slovenskih cerkva, še bolj pa izbrano lepe veziljske umetnine – mašne plašče in oblačila, ki lepšajo bogoslužja ob praznikih v domovini in po svetu. Za vezilnico šolskih sester v Radovljici so namreč delali načrte in osnutke najbolj ugledni umetniki: slikar Stane Kregar, p. Marko I. Rupnik, Lojze Čemažar, Darinka in Pavla Bajec ... Pod rokami pridnih in potrpežljivih sester radovljiške vezilnice so oživele umetnine Helene in Ivana Vurnika. Nepozabna je t. i. Kregarjeva vezenina mašnega plašča in mitre (škofovskega pokrivala) pokojnega nadškofa Šuštarja, škofa Metoda Piriha, novomašni plašči idr. Njihove izdelke srečamo v Združenih državah, Kanadi, Ekvadorju, Argentini, Avstraliji, v zahodnoevropskih državah in seveda doma.

Z radovljiško vezilnico je nepogrešljivo povezano ime s. Zmagoslave Radej. Če je kdo v cerkvenih krogih izrekel ime s. Zmage, smo vsi vedeli, da gre za voditeljico radovljiške vezilnice. Nikoli ni izstopala, ni se pojavljala v javnosti, njenega imena ni na vezeninah, a skoraj vse, ki so bile narejene v tej vezilnici, so nastale pod njenim budnim očesom, s pretanjenim umetniškim okusom, z bogatim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami, ki koreninijo v najboljši tradiciji slovenskega vezilstva. 14. oktobra letos sta se skupaj z zvesto sosestro Leontino Ocepek preselili iz radovljiške samostanske skupnosti, kjer je preživela 49 let, »materno hišo« (osrednjo) šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v Mariboru (Strossmayerjeva 17), kjer se je tudi začela redovna pot s. Zmage davnega leta 1931.
S. Zmaga se je rodila materi Tereziji in očetu Francu 27. septembra leta 1913 v Semiču v župniji Videm ob Savi. 14. julija 1931 je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in se izšolala za veziljo.

Njeni prvi spomini ob tem so vezani prav na znameniti t. i. »Slovenski ornat«, eno najpomembnejših del vezilnice šolskih sester v Mariboru, ki je bil narejen za jubilej škofa Jegliča za ljubljansko stolnico. Od noviciata naprej je bilo življenje s. Zmage povezano z vezilstvom. »Bog me je poklical že v zgodnjih letih, za kar sem mu zelo hvaležna,« skromno pravi o svojem poklicu. »V redovnem življenju sem srečna. Vsak dan se Bogu zahvaljujem za vse,« pogosto poudarja.

S. Zmaga je Bogu zvesto služila na vseh postajah. Do nemške zasedbe Maribora je delala v Mariboru. Od tam so sestre pribežale v Ljubljano in se naselile na Lončarski stezi. Morala je skozi nevarnosti v letih druge svetovne vojne in po njej. Med posebej dragoceno pričevanje sodi epizoda, povezana s taboriščniki na Rabu. Leta 1942 je bila na prošnjo škofa Rožmana skupaj s sedaj že pokojno s. Leontino Debevec poslana tja, da bi posredovala pomoč slovenskim internirancem v taborišču. Kljub nevarnostim, ki sta se jim s tem izpostavili, sta sestri na Rab prepeljali veliko paketov in s pomočjo tamkajšnjega italijanskega kaplana don Luigija spravili hrano, obleko, cigarete in denar do internirancev. V taborišče sta vsak dan pod redovno obleko tihotapili hrano ter pošto, nazaj pa nosili pošto za domače … Ker je vodstvo taborišča opazilo njuno delo, sta morali po dveh mesecih oditi; vrnili sta se za nekaj časa, a so ju spet odgnali.

To njuno dobrodelnost je po vojni nova oblast sprva cenila, predvsem zaradi hvaležnih taboriščnikov, ki so prišli na pomembne položaje. Leta 1947 pa se je tudi za sestre v vezilnici v Ljubljani začel križev pot. Zaplenili so jim vse blago in hišo. Začele so se seliti »po nalogu Ozne« iz kraja v kraj. Najprej so morale v Velesovo pri Cerkljah, v močno poškodovano župnijsko poslopje. Bile so stalno pod nadzorom, strahovane in nikoli niso vedele, kdaj jih bodo spet pregnali. Na sam sveti večer so jim oznovci pripravili posebno »presenečenje«: predstojnico vezilnice in s. Zmago so odpeljali v limuzinah (da domačini ne bi vedeli) na zaslišanje in sodbo. Ko je bilo večurno mučno zaslišanje v Kranju končano, ju seveda nihče ni peljal nazaj, ampak sta morali sestri v mrzli zimski noči dvanajst kilometrov pešačiti nazaj v Velesovo … Oblast je takrat vezilnico zaprla, sestre pa nagnala domov.

Čez nekaj časa so se spet zbrale v Škofji Loki, a ne za dolgo. Iz mesta so jih brez vnaprejšnje napovedi na silo izselili. Zavetje so našle v župnišču v Vodicah. Iz te preizkušane »vodiške« skupnosti sta nastali dve vezilnici, ki še danes delujeta v Cerkvi na Slovenskem. Prva je prek Borovnice prišla s s. Zmago v Radovljico, druga pa se je ustalila v Mariboru.

Z letošnjim odhodom s. Zmage in s. Leontine iz Radovljice je po 49 letih ukinjena veziljska tradicija šolskih sester v ljubljanski nadškofiji. Obe sta se seveda močno zapisali tudi v srca radovljiških župljanov. To so pokazali že prvi mesec po odhodu, ko ju je poln avtobus Radovljičanov obiskal v Mariboru. V okolju, kjer je s. Zmaga začela redovno pot, jo zdaj sklepa. »Tu sem srečna,« večkrat poudari. »Veliko, zelo veliko moli v hišni kapeli,« pove njena sosestra Gizela. Ob tem pa seveda prenaša svoje znanje na mlade, da bi sestrska vezilnica, ki zdaj živi v Mariboru, ohranila vrhunsko vezilsko znanje. S hvaležnostjo se spominja sosester: Danijele, Kristine, Salezije, Leontine, Kriste, Cenobije in drugih, ki so radovljiški vezilnici dale pečat. Z njihovim delom je radovljiška vezilnica postala pomemben del slovenske cerkvene umetnostne zgodovine. S. Zmaga pa njen simbol. Kljub 97 letom ostaja vedra. Pravi recept za dolgo življenje, rada ponavlja, je red v molitvi in pri delu. Njen dan se tudi zdaj začne zelo zgodaj, pred peto uro zjutraj, in traja v večer. V »novostarem« okolju ji želimo predvsem dobrih ljudi in lepih dni.

Franci Petrič

Objavljeno v božični številki 2010 tednika Družina