Sveta Trojica

Govoriti o Sveti Trojici mi je teže kot govoriti z Njo. Beseda o Trojici postane šibka, ko bi rada izrazila vso doživeto globino srečanj s tremi Božjimi osebami, ki so tako svobodno predane druga drugi, da so en sam Bog. Govoriti s Sveto Trojico pa je laže, ker je odnos tako domač, preprost … Ko beseda umolkne v slavljenju, jo nadomesti duh, ki vodi telo z drugimi sposobnostmi izražanja in slavljenja.
Všeč mi je jedrnatost Koptskega rokopisa iz 13. st., ki pravi: »Življenje se začne s Trojico in njegov konec in cilj je Trojica.«
Življenje se začne s Trojico – s krstom v trojno ime. Njegov konec in cilj je Trojica – v nebesih z večnimi tremi Osebami. Trojica pomeni: naš izvir in temelj, naše poslednje upanje, srce našega življenja.
Skrivnosti Svete Trojice ne moremo nikoli izčrpati in se je naveličati, čeprav smo že neštetokrat videli na primer eno najznamenitejših upodobitev Svete Trojice – Rubljovovo ikono iz 15. stoletja: obisk treh mož/angelov pri Mamrejevem hrastu.
Če na tej ikoni pogledamo najprej na nagib treh glav, na položaj ramen, dlani in stopal, na linije nabranega oblačila, v ikoni kot celoti opazimo krožni vzorec. Ta krog izraža »krožni ples« oz. perichóresis (prešinjane) Trojice, gibanje ljubezni, ki večno prehaja med tremi osebami, v katerem si je treba predstavljati tudi ljudi (razširjeni krog).
V tem prešinjanju Oče, Sin in Sveti Duh sobivajo drug v drugem tako, da vsak biva v drugih dveh v nenehnem gibanju medsebojne ljubezni, ‘krožnega plesa’ Trojice. Med njimi je brezčasen pogovor. Vso večnost prva oseba govori drugi: »Ti si moj ljubljeni Sin,« (Mr 1,11) in vso večnost druga odgovarja: »Aba, Oče, Aba, Oče.« (Rim 8,15; Gal 4,6) Vso večnost Duh vdeva svoj pečat tej izmenjavi. Mi pa vstopamo v ta Božji pogovor prek molitve.
O čem še govorijo? Sprejemajo »večni sklep« o stvarjenju sveta in stvarjenju človeške osebe kot živega srca tega sveta. Večni krog ne ostane zaprt, ampak vodi k razširjenemu krogu.
Medsebojna ljubezen Svete Trojice je ljubezen, ki gre navzven, ki podarja samo sebe. Ta ‘ekstatična’ ljubezen, usmerjena navzven, je vzgib za to, da Trojica ustvari svet, vendar ne iz nujnosti, ampak s svobodno odločitvijo. Ljubezen je namreč vedno svobodna in brez svobode ni ljubezni. To dejanje svobodne odločitve je obenem tudi resnični odsev notranjega življenja Trojice kot medsebojne ljubezni.
Trije angeli na ikoni Rubljova sedijo okrog mize v obliki kocke, ki močno spominja na oltar. Roke vseh treh kažejo na kelih v središču mize, v tem kelihu pa je glava živali (prim. 1 Mz 18,7-8). Samopodarjanje vključuje žrtvovanje. Medsebojna ljubezen po podobi Trojice je kenotična, trpeča ljubezen. Zaradi tega je miza, okrog katere sedi Sveta Trojica, prikazana kot miza žrtvovanja, z glavo darovanjske žrtve na njej: »Jagnje, ki je bilo zaklano, že od začetka sveta« (Raz 13,8).
Sveta Trojica v svojem pogovoru medsebojne, deljene ljubezni ne govori samo o stvarjenju sveta in človeka, ampak o vsem, kar pride potem: o tem, kako bo stvarjenje vodilo do padca, kako bo padcu sledilo učlovečenje in križanje. Vse to je vključeno v večni sklep. Tri osebe druga drugi govorijo o Sinovi daritvi: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina …« (Jn 3,16). Gib roke, s katerim vsi kažejo na kelih, nakazuje, da so vsi udeleženi v Sinovem samodarovanju.
Če nas je Bog Oče tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, ki je za nas umrl na križu, če nas je Bog Sin tako ljubil, da se je zaradi nas spustil v podzemlje, potem bomo lahko resnično po podobi in podobnosti s Sveto Trojico le, če damo življenje drug za drugega.
Model ikone, ki ga je prevzel Rubljov, so večkrat slikali tudi z Abrahamom in Saro (prim. 1 Mz 18,1-15). Trije sveti gostje so Abrahamu napovedali, da bo dobil sina. Sara temu še ne verjame, zato se zasmeje, vendar ne iz prezira, ampak izraža dramo človeškega življenja, ki kljub vsej dobri volji in kljub vsej ljubezni ne zmore dati življenja. Gre za dogodek z večplastnim sporočilom.
Prvo je gotovo ta, da je Bog občestvo, da je ljubezen in ponižno pride v goste. Človek je bitje, ki je ustvarjeno po podobi Boga, se pravi po podobi odnosov, saj je Bog občestvo treh svetih Oseb. Sprejemanje in odprtost sta torej temeljni drži človeka. Ko Abraham sprejme in pogosti te tri obiskovalce, sprejme Boga, s tem pa uresniči tudi svojo lastno identiteto. Vedno me prevzame ta Abrahamova živost ob srečanju s temi gosti, razsipna velikodušnost, ki je v Abrahamu že izraz srečanja z Bogom. Abraham in Sara pa najdeta svoj resnični odnos šele takrat, ko je njun odnos prežet z odnosom teh treh gostov. Zaprt krog vzajemne ljubezni med dvema osebama namreč ne zadostuje za popolno ljubezen (lahko je čisti egoizem v dvoje). Da bi bila ljubezen popolna, morata dva deliti ljubezen do tretjega.

s. Metka Vrabič

Andrei Rublev, Sveta Trojica
Foto: https://en.wikipedia.org/wiki/File:Angelsatmamre-trinity-rublev-1410.jpg

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: duhovno
Oznake: duhovno
Prejšnji prispevek
Sveti Duh
Naslednji prispevek
Nositi križ