V svetu ikonopisja

V svet ikonopisja sem na nek način vstopila že kot gimnazijka. P. Karli Gržan je nas mlade, ki smo se zbirali v pevski skupini, povabil na ogled svojih ikon. Čopiči in barvni prah so takrat najbrž naredili name takšen vtis, da se je v moje srce spustila želja: "Jaz bi tudi to!" Pri tem je vse obstalo in ostalo, dokler nisem srečala ge. Albine Nastran. Tiha in skrita želja je dobila krila. Odkrila sem tudi spletno stran o pisanju ikon L'atelier Saint-André, prebirala literaturo in še kaj.

Leta 2003 je sveti Miklavž poslal prvo desko in dva čopiča. Ikona, ki je začela nastajati, je bila ikona sv. Jurija. Leta 2005 sem se udeležila še tečaja pri g. Mihajlu Hardiju na Razborju pri Lisci. Večinoma sem v tehniko ikonopisja vstopala kar sama, s pomočjo internetnega tečaja in z razpoložljivostjo ge. Albine, ki me je zmeraj opogumila s strokovnimi nasveti, ko je pisanje zastalo. Ikonopisja sem se lotila brez predznanja in o tem ali imam talent ali ga nimam niti razmišljala nisem. Očarana od svetosti, ki me je preplavila kadarkoli sem se zazrla v velike ikonske oči Jezusa, Marije in drugih svetnikov, sem vztrajala in še vztrajam.

Moje ikone nastajajo zelo dolgo, včasih ena tudi več mesecev. Tehnika zahteva svoj čas: priprava desk, temeljnega premaza oz. grunda, izbira motiva, občutljivo nanašanje  zlatih lističev, počasno in natančno nanašanje barv ...  Dejansko pa tudi pridejo na vrsto za vsem drugim, kar sicer delam. 

Tudi kakšna zanimiva zgodba je že nastala okrog teh ikon. Prvo plastično posodico z jajčno emulzijo za mešanje barv je s. Iva vrgla v koš, ko mi jo je veter odnesel iz okenske police na zelenico pod hišo, naravnega hladilnika. Lipovih plohov, ki so nastali iz lip pred repenjskim samostanom pa še tudi kar ne morem prodati, ker jih je preveč za ikone.

Vem pa, da je zahtevna tehnika pisanja le sredstvo in da sem z mojimi poskusi le orodje. Vsaka napisana ikona naj bi namreč pripadala Cerkvi. Iz tega razloga ikon tudi ne obdržim pri sebi in jih podarim oz. izročim ljudem, za katere vem, da bodo ob ikoni molili. Razstava ikon je le na spletnih straneh, natisnjene fotografije ikon pa shranjujem v posebnem albumu. Do sedaj jih je nastalo le malo, a sem vesela in hvaležna Bogu tudi za to malenkost. Rada kdaj primerjam prvo ikono s kakšno z novejšim datumom. Razlika v tehniki se kar hitro opazi, napisane pa so vse z enakim žarom, zavzetostjo in molitvijo.  

Zame je najlepši trenutek ob ikoni, kadar končam oči in upodobljeni zaživi in zasije. Sveti v nebesih se preko ikone zazrejo v nas, v naše življenje in nam podarjajo del nebeške miline in miru. Podobno kot se je Jezus ozrl v mladeniča: "Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: 'Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!'« (Mr 10,21), se ozira tudi na nas in nam govori.  

Moje želje za prihodnost? Pravzaprav "ikonske želje" že živim in so dobile svojo obliko, a vseeno je še kje kakšna, ki ne da miru. Križ sv. Damijana npr. ... Sv. Frančišek Asiški, ki je moj veliki brat in prijatelj, je iskal Božjo voljo in jo tudi slišal pred Kristusovim obličjem na bizantinskem križu, ikoni, v cerkvi sv. Damjana. Mogoče bom imela kdaj to milost, da bo nekdo molil ob "mojem" Damjanovem križu. 

s. Polonca Majcenovič