Tržaška provinca Svetega Petra in Pavla

V drugi polovici  19. stoletja se je tudi med preprostimi sloji ljudi začela razširjati težnja po izobrazbi. Po vaseh se je vedno bolj čutila potreba  po organizirani šoli. Zato so v tistem času vzcvetele javne  in  privatne  osnovne šole. Tako je bila, konec 19. stoletja,  ustanovljena tudi dekliška osnovna šola v Tomaju.

Kraška  vas Tomaj leži ob vznožju griča Tabor.  Na Taboru stoji lepa župnijska  cerkev posvečena sv. Petru in Pavlu. Po njima je tudi naša provinca  dobila svoje ime.

Sestre so prišle v Tomaj na prošnjo in po zaslugi  takratnega tomajskega župnika in kanonika g.Urbana Golmayerja. On je preskrbel zemljišče ob cerkvi in vsa potrebna dovoljenja ter leta 1895, ob prisotnosti vaščanov, slovesno blagoslovil temeljni kamen za novo dvorazredno šolo. Medtem ko je raslo poslopje nove šole, se je g. Golmayer obrnil  na  tedanjo vrhovno predstojnico Šolskih sester v Mariboru, s. M. Stanislavo Voh, s  prošnjo za tri sestre učiteljice. Te so prispele v Tomaj dne 25. avgusta 1898, in sicer s. Gabrijela Plohl, s. Beatrika Tršavec in s. Konstancija Vidmajer.

Tomajska dekliška šola je postala kmalu znana po vsem Krasu tja do Trsta. Število otrok se je množilo, vzgojni delokrog  je rasel in se širil. Šolsko poslopje je bilo treba dograjevati in dodati tudi prostore  za internat. Leta 1915 je zaradi bližine fronte, šola prenehala delovati. Šolske prostore so napolnili vojaki, oficirji in ranjenci.

Ko so bile po prvi svetovni vojni postavljene nove državne meje, je Tomaj prišel pod Italijo. Pod fašistično oblastjo so bile sestre pod hudim pritiskom  in so  smele poučevati samo sestre rojene na Primorskem.

Ko je sv. Kongregacija dne 8. novembra 1922 ugodila prošnji vrhovne predstojnice s. M. Stanislave Voh, da se naša kongregacija razdeli na province,  je nastala  tudi tomajska provinca sv. Petra in Pavla.  Za prvo provincialno predstojnico je bila imenovana s. M. Urbana Gorup. Mladi provinci so bile dodeljene sledeče postojanke: Aleksandrija v Egiptu, Sirotišče in Alojzijevišče v Gorici ter Idrija. V noviciat so vsako leto vstopala nova dekleta in skupnost se je množila.

Sestre so vodile dekliško šolo, priznano od države; internat,  gospodinjsko šolo in vezilnico za cerkvene paramente. Po njihovem vzgojnem delu, je zavod zaslovel po vsej Primorski. Dekleta, ki so se v njem vzgajale, so vzljubile narod, domovino in vero.

V letih po prvi svetovni vojni so nastale nove podružnice: Žabnice  leta 1927, Kairo 1929, Bela peč 1934, v Trstu Marijin dom v ulici Rissorta  leta 1936.
Tudi v Tomaju  so sestre začele  dograjevati samostan  in graditi novo gospodarsko poslopje ter  kmetijsko-gospodinjsko šolo, nujno potrebno po tedanjem učnem načrtu.

Toda v  delovanje tomajskega zavoda je kruto posegla druga svetovna vojna, ki je poleg bombnih napadov, prizadejala strah in trepet zaradi nemogočih razmer in bojev  med  Italijani, Nemci in partizani.

Ko so bile  leta 1947, na mirovni pogodbi v Parizu, določene nove meje med Italijo in Jugoslavijo,  so morale  sestre zapustiti samostan in šolo v Tomaju. Provincialna predstojnica je pustila v poslopju gospodinjske šole nekaj ostarelih sester z upanjem, da bodo obvarovale samostan pred podržavljenjem. Toda v juniju 1949 jih je partizanska oblast ponoči naložila na kamjon in jih odpeljala v Ilirsko Bistrico  k sestram Noterdamkam, kjer so živele nekaj časa zelo na tesnem v gospodarskem poslopju, saj sta bila tudi njihova šola in samostan podržavljena.  Po 50 letih truda polnega dela za mladino, je bilo, po sili razmer zaključeno delovanje sester v  Tomaju.

Provincialni sedež je bil predstavljen iz Tomaja v Trst,v ulico Rissorto.

—

Podružnica Bela Peč je bila ustanovljena leta 1934.
Po vojni  so sestre odprle privatni otroški vrtec. Posvečale so se mladini, skrbele za verouk, cerkveno petje in cerkev. Nudile so bolniško pomoč
mnogim, ki so  živeli daleč naokrog po raztegnjeni vasi.  Sestre so bile v tem kraju zelo cenjene.

V Marijanišču na Opčinah so sprejele gospodinjstvo vzgojnega zavoda za študente leta 1947.

Leto kasneje jim je bil vrnjen  otroški vrtec v Dolini.
V tej župniji so sestre pripravljale otroke na  zakramente. Vodile cerkveno petje, širile slovenski katoliški tisk, skrbele za domačo cerkev, cerkveno petje in nudile bolnim po vasi tudi zdravstveno pomoč.

Leta 1967  je števerjanska občina naprosila sestre, da bi sprejele in vodile  otroški vrtec. Vodile so ga preko tridest let.

Leta 1975  so predstojniki odprli še eno novo podružnico in sicer v Ricmanjih, kjer se je odprlo delo na župniji.

Od 1970 leta dalje so nekatere sestre poučevale katehezo na slovenskih državnih šolah.

S. Karmen Koren je poleg  kateheze imela svoj zbor, ki ga je kompetentno vodila in prejemala nagrade za svoje izvrstne nastope.