S. Gizela (Ivana) Knez se je rodila 21. maja 1942 v Št. Vidu pri Šoštanju, župnija Zavodnje, očetu Ivanu in materi Ivani. Odraščala je v verni kmečki družini ob treh bratih in sestri ter se že kot dekle rada priporočala Srcu Jezusovemu in Božji Materi Mariji.
Družina je doživljala hude preizkušnje. 8. junija 1943 je bila enoletna Ivana skupaj s triletnim bratom Ivanom, starši, starimi starši in drugimi člani razširjene družine odseljena v taborišče v Celju, kjer se je rodil njen brat Tone. Od tam so jih selili v taborišča v Avstriji in Nemčiji. Ob vrnitvi domov marca 1944 so našli izropano kmetijo, sosednjo domačijo pa požgano. Leta 1947 se je družina povečala za sina Francija, 1952 pa se je rodila še hči Danica, ki je kasneje prevzela domačijo. Po vojni je tedanja oblast očeta po krivem obsodila in zaprla za dve leti. Razne preizkušnje so družino še bolj utrdile v veri in zaupanju v Božjo previdnost, k čemur so veliko prispevali duhovniki v domači župniji.
Ivana je po osnovni šoli ostala doma. Rada je prebirala knjige z duhovno vsebino in iz njih spoznavala tudi redovno življenje. V njej je vedno bolj rasla želja, da bi svoje življenje posvetila Bogu in pomagala ljudem.
Pri devetnajstih letih je v zimskem času obiskovala tečaj šivanja in krojenja v Celju. V cerkvi sv. Danijela je spoznala šolski sestri s. Roberto Goličnik in s. Emeriko Sente. Nanju jo je opozorila sorodnica s. Roberte, saj takrat redovnice niso smele nositi redovne obleke. Zaradi civilne obleke tudi ni vedela, da sta gospe v župnišču v Šoštanju redovnici – s. Edvina Purnat in s. Narcisa Golob.
Pri enaindvajsetih letih se je v župniji udeležila duhovnih vaj za dekleta, ki jih je vodil jezuit p. Jože Kokalj, in se dokončno odločila, da se za vse življenje podari Jezusu. Bila je zelo srečna in je svojo odločitev zaupala domačemu župniku. Seznanil jo je s šolskimi sestrami, ki so imele takrat provincialno hišo in noviciat v Srbiji. Napisala jim je prošnjo in 3. januarja 1964 v Novem Sadu začela pot redovne vzgoje. Ločitev od domačih ni bila lahka, saj njene odločitve niso mogli razumeti. Gospodov klic pa je bil močnejši. V postulaturo je bila sprejeta 8. marca 1964 v Zemunu, 8. septembra istega leta pa je začela noviciat v Pančevu in prejela redovno ime s. Gizela. Z veseljem je črpala iz bogate duhovne dediščine sv. Frančiška Asiškega. Navdihovala jo je njegova preprostost, ponižnost in veselje. Srčno si je želela, da bi tudi sama z vsem srcem služila Bogu.
Od leta 1966 do 1969 je bila v skupnosti v Repnjah in obiskovala večerno srednjo ekonomsko šolo v Ljubljani, ki jo je končala ob službi. 1. marca 1969 se je namreč zaposlila na upravi verskega tednika Družina in ostala tam kar 28 let. 8. septembra 1970 je v Repnjah izpovedala večne zaobljube.
S. Gizela se je rada spominjala časa, ko je delala pri Družini, čeprav je bilo marsikdaj težko zaradi pritiskov in zasliševanj od državnih organov, ki so nadzirali verski tisk. Do leta 2001 je živela v sestrinskih skupnostih v Ljubljani. Po končanem katehetskem tečaju je na več župnijah z veseljem in vso srčnostjo poučevala verouk. Delo z otroki jo je še posebej bogatilo. V provinci ji je bila v dveh skupnostih zaupana služba hišne predstojnice (1984-1990 Ljubljana, Splitska 4, in 1995-2001 Ljubljana, Strmi pot 4), od decembra 1989 pa je bila en mandat provincialna ekonomka. Navdihovala se je tudi ob duhovnosti Marijinega dela – Gibanja fokolarov.
Septembra 2001 je bila premeščena v materno hišo v Mariboru, Strossmayerjeva 17. Najprej je bila odgovorna za dekleta v študentskem domu. Nato se je v vezilnici z navdušenjem in vso ljubeznijo do evharistije posvetila vezenju liturgičnih oblačil in drugih paramentov ter od leta 2007 vezilnico tudi vodila. V župniji Kamnica je poučevala verouk.
S. Gizela je bila Bogu vedno hvaležna za dar redovnega poklica, za sestrinsko skupnost in neizmerne možnosti za bogato duhovno življenje. Najbolj dragocena ji je bila vsakodnevna sveta maša, jutranje premišljevanje Božje besede in večerno češčenje Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. V svoji bolezni je z vedrino in trdno vero znala opogumljati tudi druge v njihovih preizkušnjah. Po Marijinih rokah je vse polagala v Jezusovo Srce. Svoje molitve in trpljenje je darovala za zvestobo duhovnikov in za nove duhovne poklice.
Kljub svoji oslabelosti zaradi kemoterapij je 11. avgusta 2024 v materni hiši vsa sijoča obhajala 60-letnico redovnega življenja. V svoji odprtosti in prijaznosti do vsakega človeka se je pozorno posvečala vsakemu gostu in v tej pristni drži skoraj do zadnjega dne sprejemala obiske sester, domačih, znancev … 11. novembra 2025 zjutraj je obdana z molitvijo sosester v skupnosti materne hiše v Mariboru mirno zaspala v Gospodu.
Od pokojne s. Gizele smo se poslovili 14. novembra 2025 na mariborskem pokopališču Pobrežje. Pogrebno slovesnost je vodil in sveto mašo v župnijski cerkvi Marije, Matere Cerkve daroval mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl. Poleg sosester so se pogreba udeležili številni duhovniki, redovniki in redovnice, sorodniki s. Gizele, prijatelji in znanci. Mnogi pa so izrazili sožalje preko raznih komunikacijskih sredstev. Veliko je bilo molitev, darovanih svetih maš za pokojno s. Gizelo ter hvaležnih spominov nanjo.
Sestre smo Bogu hvaležne za dar s. Gizele, za njen zgled globoke povezanosti z Jezusom in Marijo, zgled veselega služenja ter odprtosti in gostoljubja do vsakega človeka. S svojo preprostostjo, svetlim pogledom in nasmehom je prinašala vedrino, z besedo pa blagoslov. V veri je od Gospoda sprejemala vse, kar ji je v življenju zaupal, tudi bolezen in trpljenje. Naj se v polnosti veseli življenja pri Njem in prosi za nas.
s. Vida Tomažič
+Knez){kind=link}