Ob lepem, sončnem in toplem vremenu, ki nam ga je podaril Gospod, smo se pod geslom »Za vse se zahvaljujte« podali na 9. peš romanje na Ptujsko Goro, in sicer z namenom za dobre družine in nove duhovne poklice.
Naše zbirališče in začetek je bil v cerkvi Sv. Jerneja v Slovenski Bistrici, kjer nas je pozdravil g. Jani Družovec. Z uvodno molitvijo in duhovno mislijo nas je notranje pripravil k razmišljanju o poklicanosti v življenju. Bog po milosti krsta kliče vsakega posameznika na pot, ki jo je vsakemu že davno začrtal. Kajti vsak od nas (ne glede v kakšen stan je poklican) ima poslanstvo, ki naj ga v življenju izvršuje.
Pričevanje o poklicanosti v družinsko življenje sta imela zakonca Andreja in Simon Polc. Ona je učiteljica, on pa diakon in pomaga v župniji. Poudarila sta, da je zanju pomembno v svoji družini posredovati klasične vrednote kot so srčnost, prijaznost, spoštovanje, poštenje. Pa tudi verske vrednote in versko življenje kot molitev, nedeljski obisk svete maše in obhajanje praznikov.
Po pesmi »Mnogo poti«, smo se podali na skupno pot, ki nas je vodila v Črešnjevec.
“Kot je Jezus poklical prve učence”, tako se je predstavil bogoslovec Žiga. S svojim pričevanjem in pripovedjo, kako se je odločil, da bi postal duhovnik, je pritegnil marsikatero srce. Nič posebnega ni bil. Kot vsi je hodil v šolo in k verouku. Doma so imeli majhno kmetijo, kar je bilo povezano z delom in naravo.
V nekem trenutku vsakdana se mu je porodila misel: “Kaj če bi postal duhovnik?” Z razmišljanjem in bojem (saj je imel takrat tudi dekle) se je le odločil za duhovniški poklic. Poudaril pa je tudi, da je k temu pripomogla zvesta molitev za duhovne poklice njegove babice. Prosil je tudi nas za molitev, saj bo jeseni prejel diakonat. V zahvalo smo skupaj zmolili desetko rožnega venca.
Okrepčani z velikodušno pripravljeno toplo malico in čajem pred cerkvijo, smo nadaljevali pot proti Sestržam. Tam nas je na svoji kmetiji sprejela družina z osmimi otroki. Gostoljubno so nas pogostili v svoji veliki odprti garaži.
Na tej postaji smo bili osredotočeni na posvečeno življenje. Prisluhnili smo pričevanju šolske sestre s. Martine Štemberger. S svojim preprostim pripovedovanjem o obisku verouka, ki se ji je zdel odveč in dolgočasen, o obisku maše, h kateri sploh ni marala hoditi in o pripravi na birmo, ko je komaj čakala, da se bo ta obveznost zaključila, je posebno fascinirala in pritegnila otroke in mlade.
S pesmijo »Poklonim se, vse izročim« smo skupaj stopili na pot. Vrstila se je skupna in osebna molitev, tišina in prisluškovanje naravi. Nastali so novi stiki, spoznanja in pogovori. Pot nam je lepšalo petje, ki ga je na kitaro spremljala šolska sestra s. Klara Jarc.
Vsakega od nas je dogajanje na svoj način obogatilo.
Tako smo nadaljevali proti cilju, Ptujski Gori. Prispeli smo tik pred začetkom svete maše.
Cerkev je bila nabito polna. Na prvem romanju je bilo 32 udeležencev tokrat pa že okrog 500. Navdušeno petje in molitev se je dvigala Bogu v čast. Maševal je g. nadškof Alojzij Cvikl skupaj s številnimi duhovniki.
Po maši pa žal ni bilo veliko časa za druženje, saj smo mrali kar hitro na avtobuse, ki so nas odpeljali na izhodiščne točke.
Res lepo romanje in drugo leto nasvidenje.
s. Andrea Starz
