Anton Martin Slomšek

Lavantinsko-mariborski škofa Anton Martin Slomšek je lik, ki nam verjetno ni neznan. Zato tu objavljamo le, kar je o njem zapisano v Kroniki materne hiše oz. tisto, kar ga povezuje z našo ustanovo.

 

Iz Kronike materne hiše:

Z dekretom dne 20. maja 1857 je sv. Stolica določila mesto Maribor za prestolico lavantinskih knezoškofov in to na posredovanje tedanjega lavantinskega knezoškofa Antona Martina Slomška, slovenskega pisatelja, pesnika in pedagoga.

4. septembra 1859 je prevzv. g. knezoškof Anton Martin Slomšek slovesno stopil v katedralo nove škofijske prestolice. Med drugim je blagi nadpastir ustanovil v svoji škofiji tudi katoliško dobrodelno »Društvo gospa«, ki naj bi se zavzelo za ubožno mladino, zlasti za vzgojo ubožnih deklic.

30. marca 1860, na cvetni petek, je poslal povabilo, v katerem je z ljubeznivimi in vznesenimi besedami navduševal mariborske gospe k temu delu ter jih obenem povabil k prvemu zborovanju na velikonočni ponedeljek dne 9. aprila 1860. Temu klicu se je odzvalo 320 plemenitih gospa, ki so se zbrale na določeni dan v škofijski palači. Pri tej priložnosti so izvolile za predsednico novega društva grofico Zofijo Brandys, za blagajničarko Katarino Pachner, za bolničarko Josipino Kolleger, za tajnico Antonijo Reiser–Frühauf; nato še 12 drugih pomočnic. Med temi je bila tudi blaga Frančiška Scherbaum, ki se je izkazala kot največja dobrotnica mariborskih šolskih sester.

Novo dobrodelno društvo je deželni predsednik v Gradcu potrdil s posebnim dopisom dne 15. maja 1860. Začelo se je delo ljubezni. Gospa Marija Schmiderer je takoj odstopila v Schmidererjevi ulici št. 11 stanovanje s tremi sobami in kuhinjo za vzgojo deklic. Ulica je dobila ime po njenem pok. soprogu. Dne 11. avgusta 1860 so že začele s šolo za ročna dela. Sprejetih je bilo 86 deklic, ki so jih poučevale v dveh oddelkih, manjše v pletenju, večje pa v šivanju.

Leta 1861 pa so že otvorile zavod – internat za revne deklice. Gospa Schmiderer je za to odstopila za nedoločen čas brezplačno stanovanje v prej omenjeni hiši. Za začetek je bilo sprejetih 6 deklic, ki so imele svojo učiteljico. Določil se jim je primeren dnevni red, učile so se tudi čitanja, pisanja in računstva. Skrbele so za to, da se jim je razlagal tudi verouk. Pozneje so jim preskrbeli posebno knjižnico.

Ko je bil blagopokojni, nepozabni škof Anton Martin Slomšek ob priliki svojega zadnjega potovanja v Rimu, ga je pri avdijenci dne 16. maja 1862 sv. oče Pij IX. vprašal med drugim tudi, kako je pri nas z vzgojo ženske mladine, kako z verskimi vzgojnimi zavodi. Žal, dobri vladika ni mogel dati povoljnega odgovora na to važno vprašanje. Opravičil se je, da to dotlej ni bilo mogoče, ker je imel zadnja leta preveč skrbi, dela in stroškov s selitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, kakor tudi z ureditvijo dijaškega in bogoslovnega semenišča.

Po vrnitvi iz Rima je sveti škof skušal uresničiti željo sv. očeta, ki je bila tudi njegova, sklenil je oskrbeti na vsak način zavod, v katerem naj bi redovnice vzgajale žensko mladino. Na žalost se škofu njegova pobožna želja ni izpolnila, ker ga je prehitela smrt. Umrl je 24. sept. 1862 v sluhu svetosti. Na smrtni postelji je to zadevo priporočil svojemu tajniku, spiritualu Franu Kosarju, ki je bil duhovni voditelj društva katoliških gospa.

Več o Antonu Martinu Slomšku si lahko preberemo na tej spletni strani.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Martin_Slomšek

Meni