Od 8. do 10. marca smo se v Domu matere Margarete v Repnjah na duhovnih vajah za mlade podali na pot iskanja Božjega kraljestva (prim. Mt 6,33).
Osrednja tema duhovnega vikenda je bila zaskrbljenost in strah, kar mlade v današnjem svetu še posebej zaznamuje. To pa ni aktualna tema samo za današnji čas, saj mesto v Svetem pismu zaseda že okoli 2000 let. Odlomek najdemo tako v Matejevem kot v Lukovem evangeliju. Osredotočili smo se predvsem na odlomek Mt 6,25-34. O odlomku smo premišljevali in izročali svoje skrbi Gospodu. Preko celega vikenda smo spoznavali življenje svetega Pavla in sestre Clare Crockett. V soboto smo se podali na pot v Damask. Z zavezanimi očmi smo ob glasbi preživeli “v samoti”, kot je to storil sv. Pavel. Čas je vsak izkoristil, kot je želel. Lahko si raziskoval ali pa le sedel in užival. Poleg vsega me je pri Pavlovi zgodbi navdihnila njegova spretnost sestavljanja šotorov. Lastnost, ki ni verjel, da mu bo kdaj prišla prav. Vendar se je kasneje, prav po zaslugi te veščine, lahko poleg oznanjevanja s tem preživljal. Največji izziv zame je bil zagotovo križev pot. Vsak je bil zadolžen za sestavo besedila dveh postaj. Najlepši del vikenda mi je bilo zagotovo čaščenje. Po skupnem delu je bil vsak še pol ure sam pred Gospodom. Čez cel vikend nas je spremljala glasba. Taki trenutki so bili res lepi in nepozabni. Prevzela me je misel, ki jo je izrekla sestra Clare, da naj pojemo Bogu v čast in ne, da bi se izpostavljali pred drugimi. Duhovni vikend mi je nedvomno pomagal odkrivati mojo globino, morda je bilo to še bolj učinkovito, ker sem duhovni vikend preživela brez telefona.
Kristina Legat
Na duhovnih vajah sem se ustavila predvsem ob vsakdanjih skrbeh, ki doletijo prav vsakega človeka. Skupaj smo razmišljali o predanosti Božji volji, ob tem pa sta nas spremljali še zgodbi o apostolu Pavlu in sestri Clare Crockett. Oba sta v nekem trenutku, ko sta prejela Božjo milost, zapustila staro življenje in začela na novo. Stopila sta na pot, kamor ju je klical Bog, četudi nista vedela, v kaj se podajata, a sta se odločila, da mu slepo zaupata. Ob pogovoru sem ugotovila, da sodobnemu človeku manjka ravno to, slepo zaupanje Bogu, kar je sicer najtežje, a na koncu najbolj vredno. Vsi radi stojimo na trdnih tleh, v coni udobja, a kaj bomo ugotovili v jeseni življenja, ko se bomo spraševali o prehojeni poti? Ugotovili bomo, da nikoli nismo nič novega, lepega ali pa žalostnega doživeli, tvegali, nikoli občutili najrazličnejših čustev. Nikoli zares živeli. Zato sem se jaz odločila, da naredim korak v neznano.
Maja Kajtna
Tako, krasen vikend je za nami. Res mi ni žal, da sem se odločil in prišel. Mislim da sem zelo veliko odnesel. Sedaj se vsega verjetno še niti ne zavedam verjamem pa da se bo s časoma pokazalo še mnogo dobrega, kar mi je Gospod želel položiti v srce na teh duhovnih vajah. Čeprav nas ni bilo veliko smo se imeli krasno. Hvala za vse.
Timotej Fijavž Vivod