Od 3. septembra do 3. oktobra 2025 poteka romanje z Goričkega v Piran, ki ga oragnizirajo skupnosti Frančiškovih bratov in sester.
V nedeljo, 14. septembra, popoldne je iz Kamnika priromalo 19 romarjev. Sprejele smo jih sestre v Repnjah. Za nekatere je bila tu končna postaja, nekateri pa so prespali. V ponedeljek zjutraj so se nam pridružili novi romarji. Tako nas je na pot proti Brezjam krenilo 17. Med njimi tudi s. Martina Štemberger in s. Ema Alič. Pot je bila lepa in srečanja med nami bogata.
Prav rade objavljamo misli romarke Polone, ki je romala štiri etape: od Kamnika mimo Repenj, Brezij in Škofje Loke do Ljubljane.
Slutila sem, da bo romanje z Goričkega v Piran lepo, nisem pa vedela, da bo teh nekaj dni zame najlepši del poletnih počitnic. Gre za pot medsebojne pomoči, odkrivanja lepot Slovenije in gostoljubnosti samostanov, druženja generacij, pogovorov s prijatelji, hoje v tišini, molitvi in petju. Predvsem je romanje velika priložnost, da ljubimo – Očeta pri sveti maši, Jezusa v bratih. Je tudi opomnik za hvaležnost, da imamo noge, ki zmorejo hoditi, izkušnja, ki nas utrdi, dokaz, da med nami živijo dobrosrčni ljudje. Kdo se pridruži, kdo odide, krajši ali daljši čas hodimo drug ob drugem, tako je to, kot življenje; pridemo in smo skupaj, nato gremo in vsak hodi naprej svojo pot. Ne gre za tekmovanje, kdo bo zmogel več in kdo je bolj vztrajen; logika romanja je nasprotna logiki sveta. Ravno zato je ta čas nekaj posebnega, skoraj svetega. Ker spominja na Kristusovo mišljenje, Njegovo ljubezen, in dá čutiti resnico, da smo romarji vsi, stari in mladi, doma ali drugod, namenjeni k istemu cilju, isti Osebi. Vsak gre, kakor hitro more ali želi, ne vemo, kdaj se naše poti prepletejo, kakor pač Oče načrtuje, samo da pridemo vsi k Njemu, vse razkropljene ovce, samo tega si, vede ali nevede, vsi želimo. Priti na cilj, priti domov, priti k Očetu. Prvi, ki hrepeni po tem, da se združimo, pa je On sam.
Kdo bo rekel: “Saj je šlo za preprosto romanje,” in prav ima, saj “preprosto” velikokrat pomeni “Bogu všečno.” Morda pa smo zato pričevalci, sem vmes pomislila, čeprav nismo počeli nič posebnega. Samo utrujeni smo bili, vsak dan bolj, a veselih oči, navdušeni nad vsakim prehojenim kilometrom, in da smo skupaj, hvaležni za sonce in dež. Najbrž je bila najboljša etapa prav tista, na kateri je bilo »slabo vreme,” kot bi rekli, čeprav takega ne poznamo, ker je vse, kar je Oče ustvaril, dobro in lepo, namreč pihalo in deževalo je na poti, kjer je bilo pričakovati največ blata in gozda. Z enim parom premočljivih čevljev, čeprav so mi doma svetovali, naj vzamem še enega, pa sem storila nasprotno, po svoji presoji, sem komaj pokukala iz samostana in čevlji so bili mokri. Sprva je bilo vsem malce nelagodno, čeprav nihče ni nič rekel. Potem pa je nekako šlo, pa še kako dobro je šlo! Ko Jezusu pokažem, da nimam še ene obutve niti rezervnih nogavic, priznam, da sem, kot že tisočkrat prej, delala po svoje, ko izročim tih strah in dvom v Njegov načrt, On poseže vmes, v to žalost, da ne bi obupala, in začne delovati. Ko Mu začnem zaupati, se začnejo dogajati stvari, postavi moje noge na pot, ki vodi v Nebo. Težko je to storiti, seveda je, ne gre zlahka prepuščati stvari, sploh nam, ki Očetu pogumno, z vsem zanosom vzkliknemo: “Zaupam ti!” in hip zatem začnemo dvomiti. In kdo od nas si želi nase prevzeti slabost in bednost drugega? Kdo hrepeni po tem, da bi ju želel nositi in še priskrbeti vse, kar bližnji potrebuje? Oče. Težko je verjeti, a vendar je res.
Na romanju sem se spomnila, da je Gospod tako spoštljiv, da stvari, ki jih držim pri sebi, pusti v mojih rokah. »Ah, bom že sama uredila …,« sem si tolikokrat rekla in vse storila, da bi sestavila razdrobljene delce svojega življenja. Pa mi je bilo žal, vsakič, ko nisem pustila delati Tistemu, ki je ustvaril že osnutek. Dva kiparja ne moreva oblikovati enega kosa gline – mojega življenja, in prostor v delavnici nima dveh mest. Najraje bi videla, da bi bilo na vratih napisano moje ime, da bi ustvarjala jaz, po svoje, kot mislim, da je najbolje. No, saj imam izbiro, ali bom kipar jaz, ki ne poznam dela z glino, ali moj Oče, kipar z veliko, ki to obvlada. Izkušnje me učijo, da je življenje, ko ga oblikujem, videti kot neposrečeni lončeni izdelki, podobni posodam, ki smo jih – z vsem trudom in natančnostjo – delali v prvem razredu osnovne šole. A mi nočemo takega življenja. Prepustimo Kiparju, spustimo roke, utrujene so, dovolj smo se trudili, nismo pravi kiparji, priznajmo, da potrebujemo pomoč. Rada bi videla Očeta, kako vesel je, ko rečem: »Dobro, Gospod, ti poskrbi, zaupam ti,« ko pustim, da vzame vajeti v svoje roke. Ko priznam, da ne morem več hoditi, da bo danes moja zadnja prehojena etapa. In temu, kar sledi, ko stvari in ljudi nehamo držati pri sebi, se moremo le čuditi, kot se čudimo svetnikom. Mogoče je v tem otroškem zaupanju in nenehnem prepuščanju skrivnost svetih življenj. Slednja so bila nekoč podobna našim in morda, upam, bodo tudi naša nekoč podobna njihovim.
Vedeti, da Gospod kuje tudi našo pot, etapo za etapo, kjer pač smo, samo da smo skupaj, da gremo z Njim, z očmi, četudi objokanimi, uprtimi Vanj, to je bistveno; iti za Njim oziroma pustiti, da hodi z nami, ne da bi žalovali za stiskami prehojene poti, ker nas čaka veliko več, kot moremo slutiti, vedeti, da ima načrt tudi za nas, to je milost, dar, ki ga ne zaslužimo, a se ponuja, da ga sprejmemo. Ker nas ima rad, resnično rad! Samo da gremo za Njim, naprej in naprej, jokati in se kesati, a se ponovno odločiti in nadaljevati, spet in spet, v galopu ali hoji, neizogibno tudi obupati, a spet vstati, vztrajati, ostati v hoji za Njim, samo to je pomembno. Četudi nimamo pelerine, ko dežuje, če nam na klancu nerodno spodrsne, če nas veja obdrgne in blato umaže, če rame ne morejo več nositi nahrbtnika – ja, prav to bo dokaz, da smo na pravi poti – ko bomo mislili, da ne gre več, da je stvar zaključena, takrat bomo obrnili pogled od sebe k Jezusu. Naš konec naprezanja pomeni začetek veličine, ki nam jo želi Gospod razodeti. Obrisal bo zamazano, odžejal utrujeno, na noge postavil padlo, potolažil objokano … In takrat, takrat se bo začelo življenje. Ker bomo spoznali, da življenje prej, brez Gospoda, sploh ni bilo življenje.
Na romanju me je nagovorila tudi tišina. Nekje sem verjela, da sva z Jezusom v pravem odnos le, ko govoriva, ko mu kaj pripovedujem; vse bolj mi je jasno, da se prave besede izmenjajo molče, v tihi navzočnosti, v Najsvetejšem ali v srcih romarjev. Z nami se je podal na pot, v molitvi smo Ga prosili, naj ostane. In kako rad je ostal! Do konca; ko Mu nismo mogli ponuditi nič več razen utrujenih nog, prepotenih teles in hvaležnih src.
Prepričana, da je Gospod zvest svoji obljubi, da bo »z nami do konca sveta,« se Očetu zahvaljujem za prehojeno pot in se veselim, da bo tudi naslednjič romal z nami!
Polona Lesnik, romarka z Goričkega v Piran
romarji na etapi iz Repenj na Brezje
