Ob vztrajnem naraščanju števila okužb s Covid-19 se je stopnjevala tudi obremenjenost zdravstvenega sistema. Ob poročilih o dogajanju mi ni bilo več moč ostajati ravnodušna in varno zavarovana v svoji skupnosti. Razmišljala sem, kaj, kje in kako lahko prispevam k zmanjšanju stiske. V to razmišljanje je preko Slovenske škofovske konference vstopilo povabilo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da se kot prostovoljci vključimo v pomoč v domovih starejših občanov. Sledilo je dogovarjanje z odgovornimi in takojšnja vključitev.
Kot prostovoljka sem se vključila v pomoč v enega od domov starejših občanov. V začetku je bilo moje delo skupaj z drugimi negovalkami v t.i. beli coni med zdravimi in v večini gibljivimi stanovalci. Jutranja nega, merjenje telesne temperature, razdeljevanje terapije in obrokov ter drugo, ob tem pa pogovori in vsaj nekaj druženja s stanovalci. Vsaka minuta, ki sem jo ob delu posvetila posameznemu stanovalcu, je bila zanje dragocena. Vsak dan znova sem občudovala potrpežljivost stanovalcev in tudi zaposlenih. Kljub težkim razmeram in negotovosti ni bilo godrnjanja, slabe volje, jeze ali kaj podobnega, povsod le umirjenost in dobro razpoloženje. Ob mojem prihodu so bili stanovalci že drugi ali tretji teden omejeni na gibanje le znotraj svoje sobe, njihovi stiki s sorodniki omejeni na telefon in njihov stik s svetom televizija oz. radio. Večini so veliko pomenili verski obredi, ki so jim lahko sledili le po televiziji. Lahko si predstavljamo, kakšno veselje je bilo, ko jim je vodstvo doma omogočilo nekaj izhoda iz sobe v okolico doma.
Po nekaj dneh pa mi je bilo dano izkusiti še drugo stran Covid situacije. Pokazala se je potreba po pomoči v sivi coni. Na vprašanje, ali sem pripravljena v to vstopiti, nisem veliko oklevala, pač pa sprejela in se podala novim izzivom naproti. Tu so bili stanovalci, ki so bili v stiku z obolelimi ali pa so tja prihajali po kakšnih pregledih ali zdravljenju v bolnišnici. Ob prihodu so bili sicer Covid negativni, vendar se je pri nekaterih kasneje pokazalo, da je bila previdnostna nastanitev v sivi coni dobra rešitev, saj so bili kasneje Covid pozitivni in premeščeni v rdečo cono.
Delo v sivi coni je bilo naporno, dnevno po več kot osem ur, vsak dan novi sprejemi ali premestitve, stanovalci težko pokretni ali nepokretni, skrbna uporaba in s tem nenehna menjava zaščitne opreme … Toda Gospod je dajal moč, da je šlo. Pri delu sem se sproti tudi učila in porabila že nekoliko pozabljeno znanje zdravstvene nege. Skozi okno sem se pogosto ozirala na dvorišče, kjer me je šotor med eno in drugo stavbo spominjal na rdečo cono. V mislih sem obiskovala obolele stanovalce ter z molitvijo in blagoslovom podpirala zaposlene, ki so jim stregli – ekipa, ki je bila skoraj ves čas na delu, izpostavljena velikemu tveganju za svoje zdravje in zdravje svojih družin.
Po tednu dni intenzivnega dela se je siva cona počasi praznila, stanovalci so bili premeščeni v svoje sobe ali pa zaradi obolelosti v rdečo cono. Meni pa je bilo tedaj dano okusiti še tretjo Covid izkušnjo. Telo je od utrujenosti oslabelo in slabo počutje je opozorilo, da se je potrebno previdnostno umakniti od stanovalcev. Prvo testiranje na Covid je bilo negativno. Kljub temu sem ostajala v izolaciji in po nekaj dneh sem bila ponovno testirana. Tudi ta test je bil, Bogu hvala, negativen. V tem času pa se je stanje v domu toliko izboljšalo, da moja pomoč ni bila več potrebna in sem se s hvaležnostjo poslovila.
Bogu sem hvaležna za to neposredno izkušnjo, kaj konkretno pomeni Covid v neki ustanovi. Vodstvo doma je z vsemi zaposlenimi za vse res dobro poskrbelo. Pogosto sem se ustavila in razmišljala: Koliko organizacije in skrbi je potrebno, da vse tako lepo teče! In koliko velikodušne razpoložljivosti zaposlenih! In koliko potrpežljivosti in dobre volje stanovalcev! V stiski se je pokazalo, kako dobro tudi sicer celotna domska skupnost živi in deluje. Bogu hvala za vse.
sestra prostovoljka