V začetku novembra smo se sestre imele priložnost obogatiti na seminarju z naslovom Kako moliti kot sestre sv. Frančiška? Izbrale smo ali termin 6. novembra 2021 v Repnjah ali nekaj dni kasneje, 10. novembra, v Mariboru.
Seminar je pripravila in vodila s. Martina Štemberger, ki je pred kratkim končala študij duhovnosti na Inštitutu za frančiškovsko duhovnost v Rimu. Dopoldne smo prisluhnile njenim spodbudam, ki jih na kratko povzemam.
Če vzamemo sv. Frančiška za zgled, pa naj bo zgled molitve ali življenja nasploh, je temeljno to, da sprejmemo njegov način, ki je »spreobračati se«. Prav to Frančišek označuje z izrazom »delati pokoro«, ki ga pogosto srečamo v njegovih spisih. Srečanje z gobavcem nazorno prikaže, kako se je Frančišek spreobrnil od enega gledanja k drugemu, od usmerjenosti v svoj jaz, ki mu je bil bog, k pravemu Bogu. Delati pokoro v prvi vrsti pomeni spremenjen odnos, spokornost (post in odrekanje) pa posledico novega pogleda. Vzporedno s spreobračanjem našega pogleda pa hodi drža usmiljenja do bližnjih oz. do tistih, ki nam jih na pot pošilja Gospod.
Molitve so skoraj vedno hvalnice, blagoslovi, zahvale, včasih tudi prošnja. Ko Frančišek kaj prosi, prosi za duhovne milosti (vero, ponižnost, ljubezen …).
Frančišek se v svojih molitvah obrača na Boga, za katerega uporablja izraze: najvišji, vzvišeni, vsemogočni, večni, pravični, dobri, usmiljeni … Oseba Jezus se redkokdaj pojavi kot naslovljenec. Celo v Molitvi pred Križanim pri sv. Damijanu ne govori o skrivnosti križa, ampak nagvori vzvišenega in veličastnega Boga. Molitveno bogoslužje Gospodovega trpljenja je sicer pretežno kristološko obarvano, pa vendar zaznamovano z odnosom med Jezusom in Očetom. Molitev: Molimo te, Gospod Jezus Kristus je ena redkih izjem, ki izhaja iz liturgičnega besedila češčenja križa.
Frančiškova duhovnost je trinitarična, kar se izraža tudi v nekaterih molitvah, npr. obe molitvi k Mariji predstavljata Marijo v odnosu s skrivnostjo Trojice.
Druga značilnost Frančiškove molitve je, da pri njem vse postaja molitev, vsako delo in opravilo, ali kakor to opišejo življenjepisci, da je Frančišek sam postal molitev. Vse časno naj služi duhu molitve in pobožnosti. Izhajajoč iz svoje izkušnje je imel navado reči, da moramo pred vsako drugo stvarjo želeti milost molitve. To je bil razlog, da je že od začetka učil brate moliti, prej kot ji je pošiljal pridigat po vsem svetu. Bil je prepričan, da je molitev najpomembnejša, da bo pridiganje dobro, uspešno.
Frančišek postavlja nasproti Gospodovemu duhu duha mesenosti. Boj med njima smo si pogledale na primeru pokorščine. Frančišek govori o treh stopnjah pokorščine: resnična, v ljubezni utemeljena, popolna pokorščina. Ko govori o pokorščini, lahko njegovo misel strnemo v tri ključne besede: poslušanje, zaupanje, žrtvovanje (vse tri drže so še kako pomembne tudi pri molitvi).
Molitev ni oblika pobožnosti ali obrazci, molitev je način življenja, je predanost. Molitev predpostavlja duhovno življenje človeka. Ni toliko stvar razuma, ampak srca, in to vključuje celega človeka. Frančišek ne daje oblik molitve in s tem prinaša v molitveno življenje veliko mero svobode. Ta pa naj ne postane past za lenobo, saj si je treba neprestano prizadevati, da ogenj v nas ne ugasne. Molitev ne izhaja iz naših čustev in potreb, ampak je prepričanje v veri in s tem konstanta. Molitev je prošnja za milost pravega duha.
Popoldne smo sestre imele čas za osebno molitev ob odlomku iz Nepotrjenega vodila. Sledil je pogovor v skupini in po njem še zadnje skupno srečanje.
Za nami je spet lepa izkušnja srečanja, s. Martina pa je z izbranimi mislimi poskrbela za obogatitev vsake posamezne sestre, preko nas pa naših skupnosti in, upamo, tudi ljudi, s katerimi se srečujemo.
s. Ema Alič
