Prispevki iz kategorije:

podkast

Zaupam: Mt 8,5-11

Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 8. poglavja iz Evangelija po Mateju.

Ko je Jezus prišel v Kafarnáum, je stopil k njemu stotnik in ga prosil ter govoril: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Kajti tudi sam sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj ter rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in stori.« Ko je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere! Povem vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli za mizo z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu.

»Gospod, moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi.«
Stotnik Jezusu pripoveduje: »moj služabnik leži doma hrom in hudo trpi«, ne prosi ga, naj služabnika, ki mu je najbrž zelo pri srcu, ozdravi, temveč mu izroča njegovo bolečino.
Naučimo se izročati Jezusu vse, kar nosimo v srcu, vse kar doživljamo, kar doživljajo naši bratje in sestre, še posebej če trpijo.
Molitev je predvsem v izročanju. Prej kot prošnja, je molitev zaupanje.

»Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen.«
Stotnikove besede so nam znane, saj jih izgovarjamo tik pred sv. obhajilom. A se kdaj tudi zares zavedamo, kakšna vera se skriva za temi besedami? Stotnik z njimi izrazi, da Jezusu tako zelo zaupa, da ne potrebuje nobenih znamenj, le njegovo besedo. Tako zelo zaupa Jezusu, da je, brez da bi videl, prepričan, da bo naredil dobro njegovemu služabniku.
Ko gledam stotnikovo držo, se mi zdi, da nasprotno od njega, jaz pogosto potrebujem znamenja, dokaze, zagotovila in potrditve. Najbrž zato, ker mu ne zaupam popolnoma.

Danes nas Jezus vabi, da mu zaupamo, da zaupamo v njegovo besedo, ne da bi iskali drugih znamenj. Najlepše znamenje je zaupanje ter molitev v prepričanju, da smo slišani.

Zaupam, da me Bog ljubi in zaupam, da vedno dela tisto, kar je v skladu z njegovo ljubeznijo do mene. S psalmistom lahko rečem: »kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok, tako je v meni moja duša.« (Ps 131,2).

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo in ljubezen, ki jo ima do mene. Izročim se v Njegove roke in zaupam, da je vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Martina Štemberger
Glasba: Forest Lullabye – Asher Fulero

Dala je vse: Lk 21,1-4

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 21. poglavja iz Evangelija po Luku.

Tisti čas se je Jezus v templju ozrl in videl bogatine, ki so metali svoje darove v tempeljsko zakladnico. Videl je pa tudi neko siromašno vdovo, ko je devala vanjo dva novčiča, in rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več ko vsi; kajti vsi ti so Bogu v dar vrgli od svojega obilja, ona pa je od svojega uboštva vrgla vse, kar je imela za živež.«

Vdova je dala vse, kar je imela za živež, za življenje, kakor še bolj razumljivo povedo drugi prevodi Svetega pisma. Ni dala od svojega presežka, dala je od tega, kar zares potrebuje. Njen dar je velik še posebej zato, ker kaže na njeno vero in totalno zaupanje Bogu. Kakšni so moji darovi, ki jih mečem v Božjo zakladnico? Mu podarim kdaj kaj od tega, kar me mora premakniti iz udobja gotovosti? Ali dajem le to, ker je že itak pričakovano glede ne mojo katoliško pripadnost?

Bog, ali tudi mene ob teh svojih Besedah vabiš narediti nov korak v neznano? Ali naj ti dam kak neopažen dar, ki pa bo v Tvojih očeh izraz vere in predanosti?

Gospod Jezus, omehčaj moje srce, da bo odprto za navdihe Svetega Duha. Razodeni mi tisti več, ki ga želiš preko mene dati svetu. Kadar čutim, da je ta korak težak, pa želim gledati tebe, na katerega me spomni dar žene, ki daje vse. Ti si dal vse. Dal si življenje samo, da bi mi imeli življenje. Da bi ga imeli v polnosti prav zato, ker bi ga, kakor ti, delili med druge.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Skesanemu je treba vedno odpustiti: Lk 17,1-6

Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 17. poglavja iz Evangelija po Luku. Jezus je še na poti v Jeruzalem. Temu odlomku so dali kasneje, kot je bil napisan, naslov Nekaj Jezusovih izrekov. Po tem, ko je Jezus povedal priliko o bogatašu in ubogem Lazarju, da bi nam približal pomen spreobrnjenja, nam želi približati še moč odpuščanja in moč vere.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ni mogoče, da bi pohujšanje ne prišlo; toda gorjé temu, po komer pride! Bolje bi bilo zanj, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi bil vržen v morje, kakor da bi pohujšal katerega teh malih. Pazite nase! Ako se pregreši tvoj brat, ga posvári; in če se skesa, mu odpústi. In če sedemkrat na dan greši zoper tebe in se sedemkrat obrne do tebe in reče: ›Žal mi je,‹ mu odpústi.«

In apostoli so rekli Gospodu: »Pomnoži nam vero!« Gospod je pa rekel: »Če imate vero kakor gorčično zrno, bi lahko rekli tej murvi: ›Izruj se s korenino in se presadi v morje.‹ In poslušna bi vam bila.

Sedemkrat odpustiti. Nikakor pohujšati. In če se zgodi, odpustiti. Se spomnimo kdaj smo sami koga pohujšali? nam je bilo bilo odpuščeno? Ali morda vse skupaj zanikamo in niti ne prosimo tistih, ki smo jih pohujšali, in Boga, da bi nam odpustili? In ko se sami znajdemo v vlogi tistega, ki odpušča – ali odpustimo ali raje ostanemo trdosrčni in se zapremo v svoj prav?

V veri to zmoremo, in še marsikaj drugega. Lahko, da je ta vera čisto majhna, a je dovolj. Samo, da je iskrena. Premišljujmo še nekaj časa in se pogovarjajmo z Bogom v molitvi.

Ob sklepu molitve pomislimo kaj nam od tega premišljevanja ostaja kot popotnica in usmeritev za življenje.

Bogu se zahvalimo za Njegovo besedo in Njegove dotike.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: You Are Always With Me (Piano Version)

Ko prirejaš gostijo: Lk 14,12-14

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 14. poglavja iz Evangelija po Luku.

Tisti čas je govoril Jezus prvaku med farizeji, kateri ga je povabil: “Kadar napravljaš kosilo ali večerjo, ne vabi svojih bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in se ti povrne. Marveč, kadar napravljaš gostijo, vabi uboge, pohabljene, kruljave, slepe. Srečen boš, ker ti ne morejo povrniti: povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.”

Jezus je na gostiji pri prvaku izmed farizejev. Ob tej priliki je nagovoril najprej tiste, ki so si izbirali prve sedeže. To so tisti, ki mislijo, da so nekaj več in, kakor vemo tudi iz drugih pripovedi v evangeliju, so se postavljali tudi nad Jezusa. Preverjali so ga, ga poučevali glede spoštovanja sobote in drugih pravil. Ti ljudje so bili sami sebi zakon.
Nasprotno pa je Jezus s podobo gorčičnega zrna in kvasa opogumljal male in ponižne s tem, ko je učil, da Božje kraljestvo ni v velikih stvareh, ampak v zaupljivi veri; četudi je ta majhna, da je le vez z Bogom.
Ustavim se kratko ob tej misli. Predvsem obujam prošnjo za ponižnost. Takšno pravo ponižnost, ki ni v zaničevanju sebe, ampak v priznavanju Kristusa za Gospoda in da je On tisti, ki najbolje ve, kaj je dobro in prav.

Dragi Jezus, vabiš me, da priredim gostijo in nanjo povabim “uboge, pohabljene, kruljave in slepe”. Vabiš me, da odprem srce in bližnjim dovolim, da me ganejo, vznemirijo, vržejo iz cone udobja. Gospod Jezus, izročam ti v tem trenutku tiste, ki so me v zadnjih dneh vznemirili, ki ne sodijo povsem v moj sistem, pa vendar si mi jih ti poslal na pot. Izročam ti jih in te obenem prosim, da me razsvetliš, kako naj jih sprejemam. Daj mi tisto moč, kot si jo dal sv. Frančišku, da je mogel poljubiti gobavca.

Dragi Jezus, zdaj se ti želim tudi zahvaliti, ker si predvsem ti tisti, ki vabiš “uboge, pohabljene, kruljave in slepe”. Takšni smo mi zaradi greha. Takšna sem jaz. S svatovskim oblačilom vere lahko tudi taki stopimo na Tvojo gostijo, saj nas ti sam ozdravljaš ohromelosti in slepote. Polagam predte, Jezus, svojo slepoto, svojo nemoč in greh. Vse to jemlješ nase, meni pa ostaja le beseda: Hvala.

Spominjamo se tvojega gostoljubja in to nas spodbuja, da se sprejemamo med seboj s Tvojim usmiljenjem in ljubeznijo.
V tem tednu obhajamo praznik Vseh svetih, ki je tudi praznik naše poklicanosti k svetosti. Naj nas hrepenenje po nebesih in svetosti tako prevzame, da bomo radi uživali darove iz tvoje mize, sebe pa jih darovali svojim bratom in sestram. Še posebej tistim, ki po človeško gledano niso najbolj dobrodošli v naših srcih.
Daj nam milost, da premagamo svojo človeškost in trdoto. Obljubil si, da  nam bo povrnjeno ob vstajenju pravičnih.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: In Memory of Jean Talon – Mini Vandals

Veselje je več kot sobota: Lk 13,10-17

Iz svetega evangelija po Luku

V soboto je učil v neki shodnici. In glej, tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati. Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.« Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga. Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil, ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: »Šest dni je, v katerih je treba delati. Ob teh dneh torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa na sobotni dan.« Gospod pa mu je odgovoril: »Hinavci! Ali ne odveže vsak od vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat? Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan zvezal za – poslušajte – osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi na sobotni dan?« Ko je to govoril, je bilo vse njegove nasprotnike sram, vsa množica pa se je veselila vseh veličastnih reči, ki jih je delal.

Tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati. Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.«

Jezus je tisti, ki vidi ženo in ne obratno. Običajno mislimo, da iskati Boga pomeni našo pobudo, v resnici je Bog tisti, ki nas išče, ki nas vidi v trpljenju, ki nas poišče v naši nezmožnosti, da bi dvignili pogled proti njemu. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati.

Morda smo izgubili sposobnost ali voljo, da bi molili, da bi prosili, da bi želeli, upali, … ampak Bog sam nas poišče tam, kjer smo in nam reče: »… rešen/ rešena si svoje bolezni.«

A res verjamemo Jezusovim besedam? Verjamemo, da smo rešeni? Ali morda raje ostajamo sključeni v svojih prepričanjih, v stanju, ki smo ga vajeni: »Nikoli ne bo bolje, zame sreča ne obstaja, nihče mi ne more pomagati, …«.

Prisluhnimo Jezusu, ko pravi ženi: »Žena, rešena si svoje bolezni.«

Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga.

Ta žena verjame Jezusu, ne ozira se na nejevoljo, ki se pojavi v njeni okolici. Takoj se je vzravnala in slavila Boga. Najlepša molitev se rodi iz prepoznanja delovanja Boga v našem življenju, iz zavedanja, da smo nevredni od njega nezasluženo prejeli vse.

Tako čudovito spoznanje pa ne da miru predstojniku, ki ga nosimo v sebi. Del nas ne more sprejeti zastonjskosti, ne more se veseliti, misli, da moramo vse zaslužiti, kupiti:

Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil, ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: »Šest dni je, v katerih je treba delati. Ob teh dneh torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa na sobotni dan.«

Ampak resnična ljubezen ni zaslužena. Lahko je samo sprejeta. Veselje te žene je vredno več kot sobota.

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo in ljubezen, ki jo ima do mene. Pokažem mu svoje sključenosti in zaupam, da mi govori: rešen/ rešena si svoje bolezni. Vzravnano in v hvaležnosti prepoznavam, da je vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Glasba: Sentimental Light Hopeful Tender Piano

Obdarovan: Lk 12,13-21

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 8. poglavja iz Evangelija po Luku.

Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.«
Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.«

Današnji evangeljski odlomek nas sooči s situacijo, v katero se Jezus ni želel zapletati. Namesto da bi se zapletel v razpravljanje glede materialnega imetja, je to situacijo uporabil za to, da bi svoje učence poučil o pomembnejših, resnično vrednih stvareh. S tem pa je sporočil prav enako kot z besedami: “Nihče ne more služiti Bogu in mamonu.”

Dediščina, ki je dar (čeprav jo ta človek predstavi predvsem kot nekaj, kar mu pripada) nam je kot vsak dar, dana, da jo uporabimo, z njo obogatimo svet in postane rodovitna. Lahko pa jo lakomno zadržimo zase. Jezus nasproti lakomnosti postavi imeti življenje v polnosti, kar pomeni sprejeti dediščino v zavesti obdarovanosti in biti rodoviten za svet.
Zavem se obdarovanosti in darov, ki sem jih prejel ali jih iz dneva v dan prejemam. Talentov, sposobnosti, svojih dragih bližnjih, vsakdanjega kruha in kruha lepih besed, molitev, ki mi jih namenjajo bližnji in sveta Cerkev v svoji liturgiji … Darov je še mnogo drugih. Za vse se iskreno zahvalim Bogu.

Vprašam se danes, katere darove želim zadržati zase. Morda je to kakšen talent, sposobnost, ugledno mesto v družbi ali družini, dosežek? Morda odnos, ki ga želim zapreti pred drugimi in imeti le zase? Morda pa je to res materialno bogastvo, lahko v obliki pretiranega strahu za naslednji dan?
Vse to, kar prepoznam, izročim danes v Očetovo naročje. Otroško se mu predam s preprostim in zaupljivim srcem.
Morda se počutim nemočnega in doživljam, da me stvari navezujejo nase, a prav zato jih predam Očetu po rokah Kristusa Odrešenik. Vse, kar mislim, da mi pripada, izročim Očetu. Izročim Gospdou vse navezanosti: na bogastvo sveta in na čustveno potešenost, na strah pred izgubo zemeljskih gotovosti in nepotešenost hrepenenja srca.

Gospod, vzemi vse to in daj mi svoje resnično bogastvo, ki je življenje s Teboj in v zaupanju Vate, ki za svoje vedno poskrbiš. To je prava in resnična dediščina, ki mi pripada, saj sem po milosti svetega krsta deležen Božjega otroštva. Po tvoji milosti sem resnično bogat v Tebi. Pri Tebi naj bo moja največja naložba. Saj je tudi najbolj gotova, kajti tam ni ne molja in ne rje, tam tatovi ne kradejo. Hvala, Gospod, ker sem tako zelo obdarovan. 

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: No.5 The Day I Met Her, Esther Abram

Jona je podoba Jezusovega delovanja: Lk 11,29-32

Danes bomo premišljevali ob odlomku iz Lukovega evangelija, o znamenjih, ki so nam dana na pot, da bi rasli v veri in zaupanju v Vstalega Gospoda.

Tisti čas je začel Jezus govoriti zbranim množicam: »Ta rod je hudoben rod: hoče imeti znamenje, pa se mu ne bo dalo drugo znamenje kakor Jonovo znamenje. Kakor je bil namreč Jona znamenje za Ninivljane, tako bo tudi Sin človekov za ta rod. Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila; zakaj prišla je s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; zakaj spokorili so se na Jonovo pridigo, in glejte, več kakor Jona je tukaj.« (Lk 11,29-32)

V hoji za Jezusom Kristusom smo vedno znova povabljeni k zaupanju, da bo Gospod poskrbel. Toda na kakšen način in kdaj bo poskrbel za nas, za mojo konkretno situacijo, v kateri sem se znašel/znašla? Želja, da bi imeli stvari vsaj kolikor toliko pod kontrolo, nas pogosto žene k temu, da si želimo od Gospoda izprositi različna znamenja. Verujemo, ampak …

Zanimivo je, da nam Gospod, ki je zelo ustvarjalen v svoji ljubezni, običajno med tremi rešitvami, ki mu ji predlagamo, ponudi četrto. Nas ne sliši dobro? Se morda iz nas celo dela norca? Nikakor ne. Le širši in globlji pogled ima v to, kar se nam dogaja. Uči nas zaupanja, da je On sredi med nami kot tisti, ki bo poskrbel. Uči nas čuječnosti in ne nemirnega nadziranja, izročanja in ne krčevitega oklepanja. Vabi nas na pot vere, ki zna prepoznati Božja znamenja in ne na pot preračunljivosti, ki želi izsiliti znamenja.

Ninivljani, ki so se v času, ko so bolj kot v Božjo pomoč zaupali v svojo moč, oddaljili od Boga, so se bili na Jonovo povabilo pripravljeni spreobrniti. Prepoznavati znamenja časa, pomeni, da se srce ponovno naravna na Boga, pomeni prepoznavat  Božjo navzočnost sredi med nami in le tekati od enega do drugega znamenja, ki nas največkrat puščajo utrujene in prazne.

Dvignimo torej pogled h Kristusu in Ga prosimo za čisto srce in dar prave modrosti v razločevanju. Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem. Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.

Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc

Kdo je moj bližnji?: Lk 10,25-37

Ta odlomek iz Evangelija po Luku spada v Jezusovo pot v Jeruzalem. Na tej poti Jezus poskuša z več prilikami razložiti učencem kdo on je. Eden od učiteljev postave preizkuša Jezusa. Ves čas so ga namreč poskušali dobiti kako krši Mojzesovo postavo, ne da bi spoznali in verovali, da je prav Jezus tisti prerok, ki ga je Gospod obljubil Mojzesu: “Obudil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor tebe, in položil bom svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu bom zapovedal”(5 Mz 18,18).

Iz svetega evangelija po Luku

Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik, in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?«

On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

Nauk te Jezusove pripovedi je kakšen? Naj bomo sočutni in dobri kot je Jezus Kristus sočuten in dober do nas. Ampak ali imamo sami to izkušnjo?

Jutri 4. oktobra se bomo spomnili zavetnika Frančiškovih redov in zelo velikega, a hkrati majhnega svetnika sv. Frančiška Asiškega. Nam, šolskim sestram, in drugim redovom ter laikom, ki nas je prevzel njegov način hoje Kristusom, ta dan veliko pomeni, in v nas prebuja  hvaležnost zanj. Če je kdo vedel kaj pomeni izkazovati ljubezen pomoči potrebnim, je bil to prav on. V zgodovinskem času, ko so se zdravi ljudje na vso moč izogibali gobavcem, in se bali gobavosti, je on stopil do gobavca in mu izkazal svojo naklonjenost in bližino. Ni šel mimo, tako kot ni šel mimo Samarijan.

Lahko se samo čudimo zakaj nas na Božji način delovanja spomni nekdo, ki mu tega sploh ne bi pripisali. V primeru te prilike Samarijan. Ko so Judje govorili o Samarijanih, je bilo podobno kot danes marsikateri Slovenec govori o Ciganih. Zato je pravo presenečenje, ko da Jezus za zgled Samarijana. Medtem, ko Judje študirajo in se tudi iskreno trudijo poznati postavo, ki jo je Bog dal Mojzesu, Samarijan naredi, kar je treba narediti. Pomagati! To njegovo dejanje v priliki je imelo tako močan pomen, da Samarijani še danes veljajo za usmiljene.

Sedaj si vzemimo čas za Boga in njegovo besedo in prisluhnimo kaj nam šepeta Sveti Duh. Kako naj ne ostanemo samo pri besedah in namenih? Komu naj izkažemo ljubezen? Morda prav tistemu, ki nam je najbolj nesimpatičen, ki nam ni ljub, ki nam povzroča težave, dela konflikte? Imamo dovolj materialnih stvari? Lahko nekaj od tega komu podarimo ali pa celo podarimo, čeprav nam kaj manjka?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Make me a channel of your peace

Biti majhen: Lk 9,46-50

Iz svetega evangelija po Luku

Tedaj so Jezusovi učenci premišljevali, kateri izmed njih je največji. Jezus pa je poznal misli njihovih src. Vzel je otroka, ga postavil poleg sebe in jim rekel: »Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik.«

Janez je odgovoril: »Učenik, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa mu je rekel: »Ne branite! Kdor namreč ni proti vam, je za vas.«

Tedaj so Jezusovi učenci premišljevali, kateri izmed njih je največji.

Evangelij mi danes spregovori o drži, ki naj jo ima Jezusov učenec. Ta naj bo majhen, kakor otrok. Napuh nas odreže iz logike Božjega kraljestva. Ni možno razumeti Jezusovega sporočila, če nismo ponižni. Kdor se povišuje, kdor se uveljavlja na škodo drugih, kdor išče zase pomembna mesta, … ta ne more niti zaslutiti lepote evangelija.  Da bi nam Jezus to pojasnil, si pomaga z otrokom: Jezus je poznal misli njihovih src. Vzel je otroka, ga postavil poleg sebe in jim rekel: »Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme, in kdor mene sprejme, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor je namreč med vami vsemi najmanjši, ta je velik.«

V drugem delu evangeljskega odlomka pa beremo: »Učenik, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ne hodi z nami.« Jezus pa mu je rekel: »Ne branite! Kdor namreč ni proti vam, je za vas.«

Nihče ne more prisiliti Božje milosti, da deluje samo tam, kjer mi mislimo, da mora delovati. Včasih deluje tudi zunaj naših okvirov in z veliko ponižnostjo jo moramo prepoznati, sprejeti in se za to zahvaliti Gospodu.

Gospod, danes me vabiš k majhnosti. Pomagaj mi, da te bom znal prepoznati v majhnih in preprostih ljudeh, v preprostosti vsakdana, in se ne bom oziral po visokih rečeh.

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo. Prosim ga, da bi postajal vse bolj njegov učenec. V hvaležnosti, da se zmorem videti tako, kot me vidi ljubeči Bog in v hvaležnosti, da me obkrožajo ljudje, v katerih prepoznavam Božjo navzočnost, prosim Gospoda: Pomagaj mi, da bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Glasba: impro-Fd s. Klara Jarc

Božja luč naj sveti drugim: Lk 8,16-18

Iz svetega evangelija po Luku

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Svetilke, ki jo prižge, nihče ne pokriva s posodo. Tudi je ne postavlja pod posteljo, temveč na svetilnik, da tisti, ki prihajajo noter, svetlobo vidijo. Nič ni namreč skritega, kar bi se ne razodelo, in nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo in prišlo na svetlo. Glejte torej, kako poslušate! Kdor ima, se mu bo namreč dalo, in kdor nima, se mu bo še to vzelo, kar misli, da ima.«

Pred pravkar slišanim odlomkom je Jezus povedal in razložil priliko o sejalcu. Poslušala ga je velika množica. Vendar kdo od poslušalcev bo odprl srce za Božjo Besedo, jo sprejel kot dobra zemlja in bo obrodil sad?
Sedaj Jezus nadaljuje svoje povabilo. Prihaja z novo priliko. Pred nas postavi svetilko pokrito s posodo. Njen problem ni le to, da je nihče ne vidi (torej, da je nerodovitna), ampak tudi to, da bo pod posodo sama slej ko prej ugasnila. Jezus nas opomni, da imamo dve možnosti: ali svetimo drugim ali pa bo naš plamen slej ko prej ugasnil?
Jezus pravi: “Pazite vendar, kako poslušate!” Pazite vendar, kako globoko spustite Božjo Besedo? Ali ji dovolite, da se dotakne vašega življenja?
V kratki tišini pregledam teden, ki je za menoj in se skušam zavedati tega, kar mi je govoril Gospod, kam me je vabil: katere korake sva skupaj naredila, katerim pa sem se izognil.

Kaj sem spoznal ob pogledu na pretekli teden? Je Gospod vplival na kak moj korak? Sem bil zaradi Božje Besede v čem drugačen?
Zahvalim se Gospodu, če sem z odprtim srcem sprejemal  Njegove navdihe. Prosim ga odpuščanja, če sem spoznal, da sem namenoma ali po nemarnem kdaj preslišal Njegov glas?

Sem morda prepoznal, da moj plamen ugaša? Prav to je povabilo, da grem iz sebe k drugim, izpod posode na svetilnik. Svojo nemoč in zagrenjenost lahko razumem kot povabilo, da drugim prinesem oznanilo o Božjem kraljestvu.
Zato se zdaj ozrem v prihodnost in prosim Gospoda, da v meni prižge željo, da bi svetil drugim, še posebej tistim, ki v prostor šele vstopajo, ki so še krhki, ki potrebujejo zgled bližnjih, ki potrebujejo prav moj zgled, da bodo lažje odprli svoja srca Gospodu.
Sveti Duh, vodi me v tednu, v katerega sem vstopil. Odpri mi srce, da bom čuječ za tvojo Besedo, po kateri me boš vabil k dobrim odločitvam. Naj bom svetilka za tiste, ki jim po meni želiš razsvetliti pot življenja.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc