Ko je Jezus videl okrog sebe mnogo ljudstva, je velel oditi na drugo stran jezera. In pristopil je neki pismouk ter mu rekel: »Učenik, za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus mu je odgovoril: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda. Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekdo drug izmed njegovih učencev mu je rekel: »Gospod, dovoli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus mu je pa rekel: »Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.«

»Učenik, za teboj bom hodil, kamorkoli pojdeš.«
Gospod, prosim te za navdušenje, kakršno je imel pismouk, ki je pristopil k Tebi. V  začetku tega premišljevanja prebudi v meni hvaležnost za življenje in za poslanstvo, ki mi je dodeljeno.
V nekaj trenutkih premislim, kam vse me je v življenju Gospod že povabil in se mu zahvalim za to.

Zdaj se ozrem na pot življenja, ki je še pred menoj. Na njej me čaka poslanstvo, ki ga morda že slutim ali pa mi je še povsem skrito. Kakorkoli. Vem, da zanj drži, kar praviš: prišle bodo situacije, ko bomo kakor Ti brez mesta za počitek telesa in duha, brez pravega miru. A taka je pot s teboj, to je pot tvojega učenca.
Zato sedaj v molitvi Gospodu izročam vse, kar še prihaja, znano in neznano, in ga prosim za zvestobo v trenutkih suše in nemira.

»Hodi za menoj in pusti, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve.«
Jezus v tem primeru gotovo ni govoril proti delom usmiljenja, kot sta skrb za umirajoče in pokopavanje mrtvih. Jezus se je ozrl v srčiko učenčevega vprašanja in v globino srca svojega učenca in njegovega očeta. Nekaj mrtvega je moralo biti v očetu, kar je branilo sinu, da bi svobodno hodil za Jezusom, za Njim, ki je Življenje samo.
Pogledam svoje življenje. Kaj je v njem mrtvega, brez življenjskega soka, nerodovitna mladika, ki le izčrpava trto. Je to morda kakšna moja navada? V prazno porabljen čas? Prazno brskanje med novicami po spletu?  Skrb, ki jo z nikomer ne podelim? Pogovor, s katerim odlašam? Kaj mi jemlje moči pri poslanstvu, za katerega sem poklican? Morda sem navezan na nerodovitne rutine preteklosti in zato niti zares ne prisluhnem glasu Duha, ki vabi na drugo žitno polje, tja, kjer prekipeva življenje ?
Prosim Svetega Duha, da prebudi v meni prava hrepenenja in me spodbudi k temu, da bi se ne oklepal mrtvih del.

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Ne sodite, da ne boste sojeni; s kakršno sodbo namreč sodite, s tako boste sojeni, in s kakršno mero merite, s táko se vam bo odmerilo. Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa‹, pa je bruno v tvojem očesu? Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.«

Gospod, v svojih besedah na Gori si nas najprej povabil, da nate  preložimo vsako svojo skrb (za življenje, hrano in obleko) Na tebe, ki skrbiš celo za ptice neba in lilije na polju. Sedaj pa vabiš ali bolje kar zapoveš, naj tebi prepustimo še nekaj: sodbo bližnjega. Kajti edino ti si jo lahko vzameš nase. Edino ti poznaš vso resnico in vidiš v globine človeških src.
Daj mi, Gospod, zavest, da nisem sposoben soditi in obsojati.
Pogledam v svoje srce in se vprašam: Koga vse bi najraje sodil? V mislih Gospodu naštejem imena ljudi, ki jih iz dneva v dan priženem pred sodišče lastnega jaza. Naštejem jih in jih ob tem prepuščam v roke Gospodu.

“Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata?” Le zakaj imam potrebo, da proučujem drugega? Skupaj z Gospodom, mojim stvarnikom in odrešenikom, pogledam v svoje srce. Katero bruno je v njem? Katera skrb, nemoč, greh, razočaranje, obup …? Na vse to gledam z Gospodom. Zavedam se, da je On tukaj zato, da izdere to bruno, da ga zame nese na Kalvarijo. Vse to položim na oltar Božjega srca, da bom šel lažji v nov dan.

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega.«

Jezus nam poskuša približati moč odpuščanja v primerjavi z močjo maščevanja. Farizeji so imeli svojo razlago, ki bi naj poskrbela za pravičnost. Tistemu, ki ti je poškodoval oko, ne smeš poškodovati več kot eno oko. Tistemu, ki ti je izpulil zob, ne smeš izpuliti več kot en zob. Na ta način so preprečili divje maščevanje, ki gre čez vse meje.

A Jezus zaustavi tudi to. Želi, da damo še več, kar od nas zahtevajo. Želi, da bližnjih v njihovih zahtevah ne zavrnemo. Umetnost je slišati bližnjega, kada nekaj želi od nas. kakšne so njegove potrebe? Kako to, da je njegov ton glasu grob? In še in še …

Sveti Avguštin dobro ubesedi kako naj dajemo: »(Daj) vsakemu, ki te prosi, ne pa vse, kar te prosi, da boš mogel to, kar daš, dati častno in pravično«. Sami se odločamo kako in koliko bomo dali, ni treba dati vsega. na prvem mestu je čast in pravičnost.

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Romantic Violin Suite Main

Ko je Jezus videl množice, je šel na goro in ko je sedel, so stopili k njemu njegovi učenci. Začel jih je učiti: Blagor ubogim v duhu, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo posedli. Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi. Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni. Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli, Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali. Blagor miroljubnim, zakaj ti bodo Božji otroci. Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili: veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih. Tako so namreč preganjali preroke, ki so bili pred vami.

V vsakdanjem pogovoru tu in tam še slišimo, da kdo reče: “Blagor tebi!” Blagor je v stari zavezi čestitka nekomu, ki je ali bo srečen. Jezus da blagru presežni pomen. Gregor iz Nise pravi: “Blaženost je … neizrekljivo in nedoumljivo dobro … tisto Edino, kar je vredno hrepenenja, vselej enako, neprestana radost, večna sreča, o kateri lahko izrečemo vse, kar moremo, a nismo o njej povedali nič vrednega”. Blagri kličejo vsakogar, tebe in mene, in obenem vsakomur kažejo njegovo nepopolnost. Kako to, da Jezus postavi blagre v sam začetek govora na gori? Zdi se, da z blagri odpre govor na gori in da so blagri tisti, ki odprejo naše srce za Boga.

Ustavimo se pri vsakem blagru posebej ali pri vseh. K čemu nas vabi Jezusov govor na gori?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc

Tisti čas so učenci rekli Jezusu: »Glej, zdaj očitno govoriš in ne pripoveduješ nobene prilike. Zdaj vemo, da vse veš in ne potrebuješ, da bi te kdo vpraševal. Zato verujemo, da si izšel iz Boga.« Jezus jim je odgovoril: »Zdaj verujete? Glejte, prihaja ura in je že prišla, ko se razkropite vsak v svoj kraj in zapustite mene samega. Vendar nisem sam, ker je Oče z menoj. To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu boste imeli stisko; toda zaupajte, jaz sem svet premagal.«

Jezus vpraša učence če verujejo. Vživim se v Jezusa. Kako mu je, ko vidi, da učenci končno verujejo vanj? Ves čas, ko so bili skupaj, jim je želel odpreti oči, da bi vedeli kdo je. Pripovedoval jim je prilike, delal je čudeže, a njegovi učenci niso mogli dojeti, da imajo med seboj Boga. In jaz? Verujem? Če mi je Bog podaril dar vere, kako ga negujem?

Jezusa skrbi za učence. Pove jim, da se bodo razkropili, a on ne bo sam. Oče bo z njim. Želi, da bi imeli njegovi v njem mir. In če je On premagal stisko, jo bodo tudi njegovi. Vse to velja tudi zame. Tudi jaz sem njegov učenec, tudi jaz sem njegova učenka. Ne more biti drugače, kot da si delim usodo učencev, in hodim po Jezusovih stopinjah. Ne sam, ampak z Očetom. Verujem, da nisem sam, da je zmeraj z menoj Oče?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: You Are Always With Me (Piano Version)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kadar pride Tolažnik, ki ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Izobčevali vas bodo iz shodnic; pride celo ura, ko bo vsak, ki vas umori, mislil, da služi Bogu. To bodo delali, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. To sem vam pa rekel, da se boste spominjali, da sem vam jaz povedal, ko pride ura za to.

Jezus pove učencem, da bodo pričevali o njem. Lahko se vprašamo od kod učencem ta sposobnost pričevanja. Odgovor je preprost. Nekaj let so bili del Jezusovega življenja in Jezus del njihovega. A za vse to potrebujejo Tolažnika. Jezus ve, da bodo njegovi učenci potrebovali moč za soočanje z nasprotovanjem njihovemu pričevanju.

Premislim. Tolažnikova naloga je, da nam pove in pokaže kdo je Jezus. Kadar se dogaja nekaj, kar ni v skladu z evangelijem, to ne more biti delo Duha. Kako in kje se v mojem življenju kaže delo Duha? Za kaj, kot Jezusov učenec, potrebujem Tolažnikovo pomoč, zagovarjanje, tolažbo in vse drugo?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: You Are Always With Me (Piano Version)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta je, ki me ljubi; a kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« Reče mu Juda, ne Iškariot: »Gospod, in kaj je, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?«

Jezus mu je odgovoril: »Ako me kdo ljubi, bo mojo besedo spolnjeval; in moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu prišla in pri njem prebivala. Kdor me pa ne ljubi, mojih besed ne spolnjuje. Besede, ki jih slišite, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal. To sem vam razodel, ko sem bil pri vas. Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, pa vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«

Imeti in spolnjevati. Jezus nas pozna in ve, da v globini srca ne bomo srečni, če ne bomo zapovedi, ki nam jih je dal tudi spolnjevali. Podobno kot je npr. premalo, kadar žena govori svojemu možu, da ga ima rada, a hkrati presliši njegove želje po večji količini skupaj preživetega časa.

Najpomembnejša tema tega svetopisemskega odlomka in našega odnosa z Bogom, je ljubezen. Zaradi ljubezni Jezus želi, da spolnjujemo njegove zapovedi. Iz Očetove ljubezni izvira prav vse in v njegovo ljubezen se vse vrača.

Učence zanima zakaj se želi razodeti jim, in ne svetu? Kakšno razodetje sploh pričakujejo? Bog se razodene v služenje, ponižnosti in ljubezni. To je vse.

Sveti Duh nam pomaga spomniti se. si predstavljamo življenje brez spominov? Kolikokrat prav potrebujemo spomine? V spominih so naše korenine, in hvaležen pogled na preteklost nas osvobaja za polno življenje v sedanjosti in ljubeče pričakovanje prihodnosti.

Nekaj časa še premišljujem ob odlomku iz Svetega pisma.

Kdaj, v čem in kako se razodevaš meni, Jezus?

Kako v svojem življenju spolnjujem tvoje zapovedi ljubezni?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Just Relax 

Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce popusti ter zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce.

Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga zopet prejmem. Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz dam sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.

Ali današnji otroci še vedo, kdo je pastir? Eni vedo, drugim je treba razložiti. Podoba pastirja se je obdržala tisočletja, dandanes marsikje izginja, a Jezusovo sporočilo ostaja. On je naš dobri pastir. Njemu je mar. On ne želi, da nas karkoli poškoduje, kaj šele uniči. On nas pozna, življenje da za nas.

Kaj to pomeni zame?

Kako zaupen je moj odnos z Jezusom Kristusom, dobrim pastirjem?

Kakšen glas ima pastir, ki da zame vse, tudi svoje življenje?

Nekaj časa še premišljujem ob odlomku iz Svetega pisma. V srcu poskušam slišati ta glas mojega dobrega pastirja. O čem mi govori? Kaj mi pove?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-Fd

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,22-29)

Drugi dan se je množica, ki je stala onkraj morja, zavedela, da je bil tam en sam čoln, da pa Jezus s svojimi učenci ni bil stopil v čoln, ampak da so se bili njegovi učenci sami odpeljali. Pripluli pa so drugi čolni iz Tiberije v bližino kraja, kjer so bili jedli kruh po Gospodovi zahvali. Ko je množica videla, da tam ni Jezusa in ne njegovih učencev, so stopili sami v čolne, šli v Kafarnáum in Jezusa iskali. Našli so ga onkraj morja in so mu rekli: »Učenik, kdaj si semkaj prišel?«

Jezus jim je odgovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom zaznamoval Oče, Bog.« Rekli so mu torej: »Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?« Jezus jim je odgovoril: »To je Božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

Pred enim dnevom je množica ob morju jedla kruh in ribe, ki jih je zanjo pomnožil Jezus. Zaradi tega znamenja so ga želeli postaviti za kralja, a to ni bila tudi Jezusova želja, zato se je umaknil na goro. Želja po Jezusovih darovih je bila tako močna, da so se vsi skupaj odpravili iskat Jezusa.

V Kafarnaumu jim Jezus poskuša povedati kakšen kruh naj iščejo. Kruh, ki daje pravo življenje, je v tem, da prejmemo Božje darove. V teh darovih je ljubezen, ki je med Očetom in Sinom in Svetim Duhom. Brez ljubezni v naših odnosih je težko živeti, pa čeprav nam materialno nič ne manjka. Jezus želi samo, da bi živeli v takšnih odrešenih odnosih.

Kje iščem Jezusa in zakaj prav tam?

Kje iščejo Jezusa moji bližnji in zakaj prav tam?

Kaj je zame pravo življenje?

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, impro-Fd 

Tisti čas se je Jezus prikazal enajsterim in jim rekel: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu. Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen. Tiste, ki bodo verovali, pa bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, kače dvigali s tal, in če kaj strupenega izpijejo, jim ne bo škodovalo; na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«

Gospod Jezus je bil vzet v nebo, potem ko je z njimi govoril, in je sédel na Božjo desnico. Oni pa so šli in učili povsod; Gospod je delal z njimi in besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.

Jezus se prikaže enajstim apostolom. Dvanajsti manjka. Niti za najbližje osebe ni nujno, da ostanejo z nami. Za te, ki ostanejo, Jezus želi, da ponesejo njegovo ljubezen drugim. V drugi postaji križevega pota v Koloseju smo letos slišali družino, ki je šla v misijone pred skoraj desetimi leti, ker jim ni zadoščala lastna sreča. Kam se bomo odpravili mi, kako nam ne bo mar le za lastno srečo, ampak bi se v največjem zaupanju v Božjo previdnost odpravili oznanjat z vero, da je Bog tisti, ki daje moč.

Na podkast Duh Svetega pisma poživlja se lahko naročite na platformah: Google Podcasts, Apple Podcasts, Spotify.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Piano moment, http://pixabay.com/music/solo-piano-piano-moment-9835/