S s. Tino sva se, lani in letos, z mladimi podali na romanje zaupanja v Vroclav na Poljskem, ki je potekalo od sobote, 28. 12. 2019, do srede, 1. 1. 2020. Iz Slovenije nas je bilo za pet avtobusov. Prav čedna množica mladih kristjanov, ki želijo del božično-novoletnih počitnic preživeti skupaj in z Bogom. Vse drugo pa je bolj kot ne res stvar zaupanja. Kje bomo spali, kaj bomo jedli, bo toplo ali bo hladno, se bomo razumeli med seboj ali se bomo kdaj tudi sprli, bomo našli kraje, ki jih je treba najti … Na zunaj morda le ena od dogodivščin, a na znotraj globoko duhovno dogajanje, ki uči sprejemanja in dajanja.
To je bilo 42. novoletno srečanje, ki ga organizira skupnost iz Taizeja. Letos je bil naslov »Vedno na poti, nikoli izkoreninjeni«. V kratkih nagovorih med molitvami se je ta misel ponavljala in ponavljala, dokler nam ni, vsaj meni, zlezla v srce. Korenine so tiste, ki omogočajo razvoj in odgovor na nove izzive. Prava in dobra ukoreninjenost v Kristusu in tradiciji ni nikoli ovira za tisto novo, kar nastaja. To velja za posamezno osebo in za skupnosti. Spomnila sem se na lansko praznovanje naše 150-letnice, ko smo se večkrat spomnile prav na pomen zgodovine in razvoj kongregacije.
Prvi dan smo se razdelili po župnijah, šli k slovenski maši, in se nastanili pri gostiteljih. Prav vse romarje so sprejele družine, nihče ni spal v kakšni telovadnici, česar sem bila navajena še iz svojih mladostnih novoletnih srečanj. Gostoljubnost Poljakov je zares čudovita. S še dvema dekletom sem prebivala v bloku pri mladi družini s tremi majhnimi otroki.
Dopoldnevi so potekali po župnijah. Najprej molitev in potem pogovor po skupinah. Jaz sem bila v skupini z Rusinjo, Poljakom, dvema Ukrajinkama in dvema Slovenkama. Pričevanja o življenju z Bogom in življenju nasploh so me vedno znova bogatila. Ob 13.uri je bila molitev v cerkvah v središču Vroclava. Popoldne so pripravili različne delavnice. Šla sem na eno o Dietrichu Bonhoeferju, a je bilo bolj predavanje teologov o Bonhoeferju, ki se kar ni in ni končalo. Ob koncu, po dveh urah in pol, je nekdo od udeležencev le vprašal o povezanosti naslova delavnice z Bonhoeferjem. Naslednji dan sem želela iti na delavnico o ikonografiji, a se nam je popoldne časovno »podrlo«. Ni bilo zmeraj enostavno priti »od-do« s tramvaji in drugimi prevoznimi sredstvi. Pa tudi premraženi smo bili in je bilo namesto česa drugega prav potrebno usesti se nekje, za nekaj časa, na toplo.
Ob 17.30 je bila večerja in ob 19.uri večerna molitev. Zmeraj so nas razdelili po različnih cerkvah in v Dvorano stoletja. Molitve so Taizejske: spevi, kratki odlomki iz Svetega pisma v več jezikih, tihota, nagovor … Preprosto in lepo.
31. decembra smo se Slovenci srečali v cerkvi Naše gospe na pesku. Najprej smo prisluhnili trem pričevanjem mladih katoličanov, potem smo obhajali sv. mašo. Ob 23. uri so bile po župnijah molitve za mir in festival narodov, ko se je pelo in plesalo na veliko načinov. Ne pomnim, kdaj sem šla nazadnje spat ob 2.30 zjutraj.
Prelepa izkušnja je bilo bivanje pri družini. Veliko smo se pogovarjali in njihov sprejem me je prav ganil. Še ključe od stanovanja so nam zaupali. Mislim si, da je bilo za »moji« dekleti to pravo pričevanje toplega in zares ustvarjalnega družinskega okolja, ki ne potrebuje televizorja in risank. Njihovo stanovanj v 4. nadstropju se mi je zdela prava mala štalica, vse zloženo, razmetano in hkrati tako ljubko.
V srcu ostaja hvaležnost Bogu za velike reči, ki jih dela v življenju mladih.
s. Polonca Majcenovič
