Peš od Maribora do Kapele pri Radencih

Kapela pri Radencih ima v mojem srcu – prepričana sem, da tudi v srcih drugih šolskih sester – posebno mesto. To je rojstni kraj naše ustanoviteljice m. Margarete Puhar. Želja, da bi tja romala peš, je stara že nekaj let. Tako sem letos pripravila romanje za mlade. Nazadnje je bilo to romanje za mladenko, saj se je prijavila samo ena romarka, Eva. »Bi vseeno šla, tudi če boš sama?« sem tipala in upala, da bo rekla ne, ker se je moj strah, da ne bom zmogla takšne poti, prikradel od ne vem kje. Najverjetneje je razlog moj sedeči način poslanstva, kar mišic za hojo gotovo ne krepi. Ampak je rekla, da bi vseeno šla. Mislila sem si, da bo že prav tako, sploh pa v času covida-19, ko je tako bolje, da se družimo na varni fizični razdalji.

Na pot sva se odpravili v petek, 10. julija, po maši v cerkvi materne hiše v Mariboru in zajtrku. Zanimiv občutek je bil odpraviti se peš izpred svojega doma nekam daleč na Kapelo. Obetal se je vroč dan. Mariboru je sledil Malečnik, Malečniku Hrastovec, potem Lenart, Sveta Trojica, Negovsko jezero, Sp. Ivanjci, kjer sva prvič v daljavi zagledali Kapelo. Sva se kaj izgubili? Ja, seveda. Spada k romanju, ki je prav dobra prispodoba življenja. Ne gre zmeraj vse po načrtih. Zašli sva, ko sva šli po Agatini poti, ki je ni bilo, a naj bi bila. Težko je bilo hoditi nekaj časa po magistralni cesti. Med potjo sva našli oznake za pot, ki bi jo bilo mogoče bolje ubrati. Morda bo uporabna za še kakšno romanje. Google je izbiral prav ustvarjalne poti. Med polji levo in desno in po kolovozu ob Ščavnici. Peš romanje po neznanih poteh naredi neznano znano in pomnoži občutek obdarovanosti z vsem lepim. Srna, ki se zaganja gor in dol po polju oljne repice. Zajci, ki bežijo pred nama, kot da jih loviva za kosilo.

S seboj sem ponesla prošnje, ki sem jih ves čas izročala bl. A. M. Slomšku. Na Kapelskem vrhu je bil Slomšek na eni od kapel upodobljen in poimenovan kot sveti. Ena misel je bila, da so bili res drzni, ko so ga tako upodobili. Druga pa, da so pač imeli močno vero in so že vnaprej vse uredili. Romanje je bilo romanje v pravem pomenu besede. Prebrali sva del knjige o materi Margareti, zmolili vse štiri dele rožnega venca …, darovali vroče podplate in zadnje kilometre bolečine v nogah, ramah, žuljih in podobnih tegobah.

Na Kapelo sva priromali pozno zvečer. Nameravali sva prespati nekje med potjo, kar bi bilo glede na število prehojenih kilometrov – 48 edino modro. V soboto sva se prebudili v prav milo jutro, ko so naju pozdravili zeleni vinogradi in res široki razgledi na vse strani. Romanje sva sklenili pri sv. maši v cerkvi sv. Marije Magdalene. Praznik sv. Benedikta naju je z Božjo besedo o vinski trti sredi vinogradov samo še spodbudil k bolj živemu odnosu z Jezusom, ko lahko prosimo, karkoli hočemo, in se bo zgodilo (prim. Jn 15,1-8).

s. Polonca

 

Kategorija: duhovne vaje, novice
Oznake: duhovne vaje, novice
Prejšnji prispevek
Novomašni blagoslov
Naslednji prispevek
Pogreb Stephanove mame
Meni