Danes, 19. julija 2020, smo bile na pogrebu mame našega Stephena, moža, ki skrbi za naš bananin nasad in njive.
Rečeno je bilo, da bo pogreb ob 8h zjutraj, ker se bojijo policije. V tej vasi je namreč pred kratkim umrl neki starejši gospod, ko pa je za to izvedela policija, je prišla na pogreb ter s palicami pregnala ljudi (pravijo, da so nekatere kar dobro obdelali), saj se je zaradi korone prepovedano zbirati. Me smo se bale, da bomo vse zamudile, saj naš župnik ni mogel imeti sv. maše pred 8.30, na koncu pa smo imele časa na pretek, da smo se v miru srečale z ljudmi in zmolile cel rožni venec. Pogreb se je namreč začel šele ob 11h. Ja, v Afriki je čas res popolnoma relativna zadeva.
Prav zanimivi so bili občutki na pogrebu … Domači so bili žalostni in so jokali zaradi izgube ljubljene osebe, ljudje okrog njih pa so jim pomagali videti Dlje z veselimi pesmimi, s katerimi so slavili Gospoda in se zahvaljevali za pokojničino življenje.
Skupaj je prišla cela vas in širša familija, zaradi razmer s korono pa se nam tisti od dlje niso uspeli pridružiti. Kljub temu je bila to res velika množica. Vseh ver – pri nas ljudje res niso obremenjeni s tem, katere vere si. Živijo in dihajo skupaj.
Mama je umrla včeraj. Ob smrti je tako, da se ljudje, ko izvedo zanjo, zberejo in noč prebedijo skupaj ob pokojnem in njegovih domačih – ob ognju, z molitvijo, pesmijo in pogovorom. Naslednji dan pa je potem pogreb.
Ker je bila mama protestantka, so pokop vodili pastorji. Na začetku so poskusili vzpostaviti socialno distanco zaradi korone, a so se ljudje odločno uprli, da to v dani situaciji ni primerno. Po deset minutnem pregovarjanju so pastorji popustili in začeli obred. Mamo so v krsti prinesli iz hiše in jo položili na mizico na dvorišču. Vsi smo se zbrali okoli nje ter se z molitvijo, pesmijo in nagovori poslovili, nato pa jo odnesli v domači nasad banan, kjer smo jo pokopali. Lepo je bilo opazovati, kako so prisotni možje stopili skupaj in izmenjaje poprijeli za lopate in motike, da so zakopali grob. Nikjer nobene pogrebne službe. Žene pa so jih podprle z veselim petjem – v hvaležnosti za mamino življenje in v veri, da se sedaj že raduje v nebesih.
Bogu hvala, tudi policaji nas niso našli – sreča je, da je mama živele na hribu, daleč od ceste, kamor je mogoče priti le peš.
Draga Stephenova mama, hvala za vse dobro, ki si ga storila na tem svetu. Počivaj v miru in prosi Gospoda za nas. Amen.
s. Urša Marinčič
