Pokojna s. Amalija Kuri

Na praznik Jezusovega darovanja v templju se je v večernih urah iz skupnosti sosester na Brezjah poslovila s. Amalija Kuri. Lahko rečemo, da je kakor starček Simeon tudi ona v srcu izrekla: Zdaj odpuščaš, Gospod, svojo služabnico v miru. Kakor se je umirjal dan, tako se je počasi umirilo njeno srce in tiho zaspalo. Zdaj nam že lahko pove: Na svoje oči vidim Zveličarja, ki sem po Njem hrepenela, ga ljubila, z Njim trpela ter z Njim darovala svoje življenje.

Sestra Amalija se je rodila 15. januarja 1955. Otroštvo, ki je bilo zaznamovano tudi s preizkušnjami in trpljenjem, je skupaj z mamo in sestrama preživljala v Idriji. Sama je zapisala, da jih je mama vzgajala z vso skrbnostjo in ljubeznijo. V dobri verski domači vzgoji pa je bil položen tudi temeljni kamen njenega duhovnega poklica. Že 15-letna je prišla k šolskim sestram in kot kandidatinja obiskovala gimnazijo. Na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja leta 1974 je vstopila v noviciat, leto kasneje pa naredila prve zaobljube. Redovni poklic je doživljala kot nezaslužen Božji dar in vsa predana njemu je po štirih letih z večnimi zaobljubami izrekla svojo celostno podaritev Gospodu.

V tej drži podaritve je iz Božjih rok sprejemala različne službe in se v njih trudila, da bi izpolnila Božjo voljo. To so bila služenja v različnih pisarnah in uradih: v Domu starejših v Zrenjaninu, pri založbi Družina in Radiu Vatikan, pri Zvezi višjih redovnih predstojnikov in predstojnic Slovenije. Nekaj časa se je posvetila tudi katehezi, sodelovala je pri procesu za beatifikacijo bl. Alojzija Grozdeta ter se za nekaj mesecev podala tudi v pomoč sestram v Kairu v Egiptu. V vsakem poslanstvu se je po svojih močeh potrudila in vanj vgradila svoje talente.

V njeno življenje pa se je prav skrivnostno in počasi priplazila bolezen, ki je postopoma napredovala, dokler je ni priklenila na bolniško posteljo. Ob vsem tem se nikoli ni pritoževala ali tožila nad težo zaupanega križa. Nasprotno, to je bil čas njenega duhovnega zorenja, tudi skozi duhovni boj, ki ga je od leta 2004 hodila v skupnosti na Brezjah.

Še pred boleznijo je zapisala: »Zunanja tihota je pot do notranje, ta pa je čudovita tihota srca, ki je pozorno na vsak vzgib božjega vetriča, vsak trenutek pripravljeno zapluti v smeri, ki jo narekuje Božji krmar.« V bolezni pa je to živela.

Med njenimi zapiski je bilo tudi: »Na tisoče načinov nam Bog lahko spregovori tako močno in jasno, da poslej ne moremo več do konca zdvomiti tudi v najtežjih urah življenja. Ohranjajmo in poživljajmo v sebi spomine na svetlobo takih trenutkov. Dajala nam bo moč na poti prek vseh naših kalvarij do časa, ko nas bo za večno objela osrečujoča svetloba Božje bližine.«

S. Amalija je zajemala moč, zaupanje in vero iz osebnih srečanj z Njim, jih gojila in tako dospela do večnega zrenja Njegove ljubezni. V njej naj se spočije in pri Njem prosi za nas.

Pogreb s. Amalije je bil 4. februarja na Brezjah.

s. Veronika Verbič

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Prejšnji prispevek
Novo šolsko leto
Naslednji prispevek
Pokojna s. Savija (Julijana) Lesjak