+Stopar){kind=link}
Na miklavževo jutro, 6. decembra 2025, je v skupnosti na Brezjah Gospod poklical k sebi sestro Andrejo Stopar.
Alojzija Stopar, s. Andreja, se je rodila 22. junija 1928 v vasi Ravne v župniji Šentrupert na Dolenjskem. Oče Mihael in mati Alojzija, rojena Savšek, sta v veri in zaupanju v Boga velikodušno sprejela enajst otrok in kljub preizkušnjam darovala Gospodu kar pet hčera. Vseh pet se je Bogu posvetilo v Kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja.
Alojzija je v Ljubljani končala srednjo gostinsko šolo in kot zavzeta kuharica našla delo v Avstriji. Na povabilo svojih sester redovnic je rada prihajala pomagat tudi v samostanske kuhinje. Po upokojitvi se je vrnila v Slovenijo in od januarja 1984 do velike noči pomagala v kuhinji ljubljanskega bogoslovja. Avgusta 1984 je pri 56. letih začela redovno vzgojo v skupnosti v Radovljici ter jo od februarja 1986 nadaljevala v Repnjah. Tam je 14. avgusta 1986 začela noviciat in prejela redovno ime s. Andreja. Vajena gospodinjstva je v skupnosti pomagala pri raznih domačih opravilih. Od leta 1988 do 1992 je v skupnosti na Brezjah delala predvsem v kuhinji. 8. septembra 1991 je v Repnjah izpovedala večne redovne zaobljube. Leta 1992 je obogatila skupnost v Kranju, kjer je kot kuharica delovala, dokler je zmogla. Skupaj s sosestrami je bila na Zlatem polju dragocen člen župnijskega občestva nove župnije svetega Modesta, ki je pred izgradnjo cerkve gostovala v samostanski kapeli. S. Andreja je velikodušno postregla s toplim obrokom vsem potrebnim, ki so pozvonili pri vratih. Z ukinitvijo redovne hiše v Kranju je bila julija 2020 premeščena v skupnost na Brezje in se še posebej posvečala apostolatu molitve. Z leti se ji je zdravje slabšalo in po usodnem padcu je bila povsem odvisna od nege sosester. Bolniška postelja je bila njen daritveni oltar dobri dve leti, ko se je 6. decembra 2025 končala njena zemeljska podaritev.
S. Andreja je bila vedre narave in je s svojo hudomušnostjo znala osončiti še tako megleni dan ter pregnati slabo voljo. Zrelo dobo svojega življenja je povsem posvetila služenju Bogu in bližnjemu. V svoji frančiškovski preprostosti je imela zelo rada naravo, bila je navdušena gobarka. Veselila se je obiskov in še posebej srečanj s svojimi domačimi. Svoje rodne sosestre je vedno rada peljala na domačijo nad Šentrupertom. Skupaj so obiskovale brata Lada na Zaplazu, kdaj pa kdaj tudi brata Viktorja v Nemčiji. Trdni veri, družinski povezanosti in temu, da so se znali prisrčno veseliti vsake priložnosti za skupno praznovanje, je gotovo botrovala tudi izkušnja internacije celotne družine v Nemčijo med drugo svetovno vojno.
Od s. Andreje smo se sestre – od rodnih sester edina živeča s. Filoteja, sorodniki, znanci in duhovniki poslovili 9. decembra s sveto mašo v baziliki Marije Pomagaj in pogrebnim obredom na brezjanskem pokopališču, kjer že čaka vstajenja s. Magdalena Stopar.
Sestre smo Gospodu hvaležne za dar s. Andreje in njeno velikodušno podaritev Bogu v naši kongregaciji. Naj se v Očetovem domu veseli večnega življenja skupaj s sosestrami in vsemi dragimi, ki so že pri Njem.
s. Vida Tomažič