V prebujajočem se jutru 3. marca 2025 je v skupnosti na Brezjah tiho odšla v večno domovino s. Ema Markovič.
Matilda Markovič, s. Ema, se je rodila 14. februarja 1931 v Stanetincih pri Vidmu ob Ščavnici očetu Alfonzu in materi Alojziji, rojeni Zamuda. Bila je najstarejša od šestih otrok, od katerih sta dva še majhna umrla med drugo svetovno vojno. Eden od bratov, Franc (1938-2013), je postal duhovnik. Ker med vojno v njihovi župniji Sv. Jurij ob Ščavnici ni bilo duhovnika, so hodili k sv. maši na enako oddaljeno Kapelo pri Radencih, kjer so bili redovniki salezijanci.
Matilda je v domači župniji poznala več redovnic. Tudi sama se jim je želela pridružiti, a je zaradi mamine bolezni ostala doma in dolga leta skrbela zanjo in za domačijo skupaj z očetom, saj so brata in sestra že prej odšli od doma.
Kasneje se je Matilda na pobudo sosede, s. Ulrike Jaušovec, ki je bila predstojnica skupnosti šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja v malem semenišču v Mariboru, šla učit kuhanja v tamkajšnjo kuhinjo. Tako se je med službenim obiskom provincialne predstojnice s. Izabele Gosak pri sestrah v semenišču praktično začela njena pot v redovništvo. Obdobje kandidature je začela 20. septembra 1967 v Mariboru, postulaturo pa 8. marca 1968. 9. septembra 1968 je v Repnjah vstopila v noviciat in prejela redovno ime s. Ema. Po prvih redovnih zaobljubah 4. oktobra 1969 v Repnjah je bila kuharica v malem semenišču v Mariboru, nato v kuhinji mariborskega bogoslovnega semenišča. 14. avgusta 1974 je v Repnjah izpovedala večne zaobljube. Od oktobra 1975 je eno leto kuhala v sestrinskem samostanu v Repnjah, potem pet let v skupnosti na Viču v Ljubljani, kjer je stanovalo tudi več deklet srednješolk in študentk. Šestnajst let je služila Bogu in bližnjemu v kuhinji nadškofijskega ordinariata v Ljubljani in bila tudi predstojnica skupnosti. Po upokojitvi g. nadškofa Alojzija Šuštarja je bila leta 1997 premeščena v skupnost sester na Poljančevi v Mariboru, nato pa je enajst let vodila kuhinjo v mariborskem škofijskem, kasneje nadškofijskem domu. Od leta 2010 do 2013 je pomagala v kuhinji v skupnosti na Poljančevi, potem pa ves čas v kuhinji sestrinske skupnosti na Brezjah, čeprav so ji moči polagoma pojemale.
S. Ema se je zelo rada spominjala let, ki jih je preživela v cerkvenih ustanovah, in bila je neizmerno hvaležna, da so se povsod tako dobro razumeli. Predvsem jo je osrečevalo, da je lahko delala skupaj s sosestrami in so si medsebojno pomagale. Na Brezjah ji je bila v trdno oporo Marija Pomagaj in vesela je bila vsake priložnosti, ko se je lahko udeležila še sv. maše in molitve v baziliki. Rada se je priporočala tudi bl. škofu Antonu Martinu Slomšku.
14. februarja 2025 je s. Ema v brezjanski skupnosti vedro obhajala svoj 94. rojstni dan. V nedeljo, 2. marca, zvečer je skupaj s sosestrami z veseljem začela duhovne vaje, ki so se zanjo kmalu prelile v končno srečanje z Gospodarjem življenja.
S. Ema je bila z veseljem redovnica in je pogosto rekla, da je srečna vsak dan. S svojo materinsko držo, preprostostjo in vedrino se je mnogim priljubila. Kot skrbna in nadvse gostoljubna Marta se je več kot 56 let svojega redovnega življenja razdajala v kuhinjah cerkvenih in samostanskih hiš. Mnogi duhovniki in redovniki se je z veliko hvaležnostjo spominjajo iz svojih semeniških, bogoslovskih let ali pa z obiskov na nadškofiji v Ljubljani in škofiji v Mariboru. Marsikateri od njih je to svojo hvaležnost izrazil tudi ob odhodu s. Eme na večno gostijo. Upokojeni ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres je med drugim zapisal, da je med svojim šestletnim bivanjem v Mariboru na škofiji, kjer je s. Ema tako požrtvovalno in kakovostno kuhala in skrbela za vse, spoznal njeno popolno predanost, požrtvovalnost in veselo služenje v Cerkvi skupaj z drugimi tamkajšnjimi sestrami. Spominja se njenega poduhovljenega služenja in notranjega veselja, potrpežljivosti in tudi vedrine, s katero je prenašala napore in težave. Hvaležen ji je za vso njeno prijaznost in ljubeznivost, ustrežljivost in nesebičnost, s katero je bila vedno pripravljena narediti vse, kar je bilo v njeni moči, za dobro vse skupnosti na škofiji.
Od s. Eme smo se sestre, sorodniki, župljani od Sv. Jurija ob Ščavnici, znanci, prijatelji in duhovniki poslovili na pepelnično sredo, 5. marca, s sveto mašo v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah. Maševal je voditelj duhovnih vaj frančiškan p. Marjan Čuk, ki je tudi vodil pogreb. Somaševali so generalni vikar mariborske nadškofije g. Janez Lesnika, župnik pri Sv. Juriju ob Ščavnici g. Boštjan Ošlaj, rojaka s. Eme vojniški župnik g. Anton Perger in lazarist g. Stanko Domanjko ter g. Andrej Mulej. Veliko duhovnikov in redovnikov je ob izrazih sožalja obljubilo spomin v molitvi in mašni daritvi.
Sestre se Gospodu zahvaljujemo za s. Emo, za njeno vedro in predano služenje Bogu in bližnjemu ter gorečo molitev za razne potrebe Cerkve. Naj se veseli večne sreče pri Njem, ki mu je zvesto služila.
s. Vida Tomažič
 Markovič){kind=link}