Pokojna s. Vida (Marija Ana) Šemrl

V poznem večeru 25. novembra 2024 je v 83. letu življenja in 60. letu redovništva Gospod poklical k sebi s. Vido Šemrl, doma iz župnije Črni Vrh nad Idrijo.

Marija Ana Šemrl, s. Vida, se je rodila 1. januarja 1942 v vasi Lome pri Črnem Vrhu nad Idrijo. V družini Janeza in Frančiške, rojene Rudolf, je bilo osem otrok, dve dekleti in šest fantov, od katerih sta dva že majhna umrla.

Marija Ana je kot kandidatinja prišla k šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja v Gorico. 7. marca 1965 je v Trstu začela postulaturo, 8. septembra istega leta pa noviciat v Rimu. Prejela je redovno ime s. Vida. Po prvih redovnih zaobljubah je od septembra 1966 do leta 1975 delovala med otroki v Gorici ter končala triletni dopisni katehetski tečaj. 7. septembra 1971 je v Trstu izpovedala večne zaobljube. Obiskovala je tudi dvoletno obrtno šolo v Trstu in pomagala v kuhinji. Od leta 1979 do 1980 je bila v Žabnicah in poučevala verouk v Ukvah. Potem je v Trstu opravila tečaj za vzgojiteljico in od leta 1984 do 1987 delovala v vrtcu v Števerjanu. Dve leti je bila v kuhinji v Dolini. Od leta 1990 pa vse do 2017 je v skupnosti v Gorici skrbela najprej za bolne sestre, potem pa za ostarele gospe. Rada je poprijela za vsako delo in ga z veseljem opravila. Po možganski kapi 1. januarja 2017 je bila oskrbovanka v domu »Rosa Mistica« v Krminu, ki ga upravljajo Sestre Božje Previdnosti.

S. Vida je bila vedrega in umirjenega značaja. Znala je poslušati, tudi tolažiti; v drugih je rada odkrivala dobro. S svojo pristnostjo, preprostostjo in veselim razpoloženjem je okrog sebe širila mir in dobro voljo. Svojo podaritev Bogu je zvesto in vedro živela tudi v bolezni. V Krminu je našla prijeten dom sredi drugih oskrbovanih redovnic. Sestre Božje Previdnosti so z vso ljubeznijo skrbele zanjo dolgih sedem let. Razveselila se je vsakega obiska svojih sosester in tudi okusnih domačih dobrot.

Pred praznikom Kristusa Kralja se je zdravstveno stanje s. Vide poslabšalo. Sprejeta je bila v goriško bolnišnico in prejela bolniško maziljenje. Ko se je iztekal god sv. Katarine Aleksandrijske, je ob molitvi sosester končala svoje zemeljsko romanje.

Od s. Vide smo se poslovili v petek, 29. novembra. Sv. mašo zadušnico je v sestrinski kapeli v Zavodu sv. Družine v Gorici, kjer je s. Vida preživela večino svojega redovnega življenja, daroval g. Marijan Markežič ob somaševanju g. Karla Bolčina in g. Cirila Ceja. Hvaležne smo vsem, ki so se nam pridružili – duhovnikom, br. Ambrožu Požunu OFM, sestram naše province in drugih redovnih ustanov iz Gorice in Krmina, sorodnikom in znancem s. Vide ter gospem oskrbovankam v zavodu, ki se s. Vide rade spominjajo. Posebna zahvala gre goriški skupnosti sester, ki so s. Vido redno obiskovale, ji stale ob strani v njeni zadnji uri in ji pripravile lepo zemeljsko slovo. V sončnem dnevu smo s. Vido pokopali na pokopališču v Gorici ob petju Marijine pesmi, ki jo je tudi sama rada prepevala.

Sestre smo hvaležne za dar s. Vide, za njeno veselje in prijaznost. Naj se pri Bogu naužije večne sreče in prosi za nas.

s. Vida Tomažič