Na rožnovensko nedeljo, 6. oktobra 2024, je v skupnosti v Repnjah v svojem 98. letu življenja prestopila prag večnosti s. Antonija Gostečnik.
Jožefa Gostečnik, s. Antonija, se je rodila 13. februarja 1927 na Medvedovi domačiji v Šmihelu nad Mozirjem. Bila je sedmi, najmlajši otrok Luka in Marije, roj. Leskovšek. V družini so s trdno vero sprejemali preizkušnje, tudi izgubo dveh sinov v vojni.
Jožefa, po domače Pepca, je sv. Frančiška spoznavala ob zgledu staršev, ki sta bila člana svetnega III. reda sv. Frančiška Asiškega, z navdušenjem pa je prebirala tudi Povest duše sv. Terezije Deteta Jezusa. Bog je poskrbel, da je za Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja izvedela od dekleta, ki je odšlo k sestram v Srbijo, saj so bile redovnice v naših krajih pregnane iz svojih samostanov. Pri znanki je dobila naslov provincialne predstojnice šolskih sester, ki jo je povabila v samostan na otoku Rabu.
Jožefa se je maja 1956 težko ločila od domačega kraja, z Božjo pomočjo pa je mogla vztrajati na vročem Rabu. Redovno vzgojo je nadaljevala v Beogradu in Pančevu, kjer je 4. oktobra 1957 začela noviciat in prejela redovno ime s. Antonija.
Po prvih redovnih zaobljubah 5. oktobra 1958 je kar dvajset let opravljala razna gospodinjska dela na nadškofiji v Ljubljani. Eno leto je pomagala v gospodinjstvu v opatiji v Celju in nato v dijaškem semenišču v Mariboru. Od leta 1980 do 1993 je v cistercijanski opatiji Stična skrbela za goste in sodelovala še pri drugem delu; šest let je bila tudi predstojnica sestrinske skupnosti. Svoje služenje duhovnikom je nato štiri leta nadaljevala v ljubljanskem bogoslovnem semenišču.
Od leta 1997 je bila v Repnjah, kjer je dolga leta skrbela za goste v Domu matere Margarete. Ko so ji začele pešati moči, je to delo prepustila mlajšim sestram. V sestrinski skupnosti je rada priskočila na pomoč, kjer je bilo potrebno, in z molitvijo podpirala apostolat sosester.
S. Antonija je bila z vsem srcem redovnica, vedno hvaležna za redovni poklic in sestrinsko skupnost. Znala se je ljubeznivo približati ljudem in jim z iskrenim zanimanjem prisluhniti. Vse, zlasti pa sosestre in svoje drage domače, je v zvesti in goreči molitvi rada izročala Srcu Jezusovemu. Ponosna je bila na nečakinjo s. Bernardo in nečaka frančiškana p. Christiana ter se vedno zelo razveselila vsakega novega rojstva v širši družini; nečaki in pranečaki pa so ji to ljubezen z veseljem vračali.
Od s. Antonije smo se poslovili 8. oktobra s sveto mašo v župnijski cerkvi v Vodicah in pogrebom na vodiškem pokopališču. Ob sestrah, sorodnikih, od najstarejših do najmlajših, in župljanih so jo k zemeljskemu počitku pospremili vodiški g. župnik France Mervar, p. Christian s sobrati, cistercijana p. Avguštin Novak in p. Branko Petauer ter g. prelat Anton Markelj.
Sestre smo Gospodu hvaležne za dar s. Antonije in za njeno bogato redovno življenje v služenju Bogu in bližnjemu. Vedno nas je pričakala s svojim nasmehom in obljubila molitveno podporo, za kar se ji še posebej zahvaljujemo. Prosimo jo, da nas še naprej spremlja s svojo priprošnjo pri Bogu. V Njem naj zre na vse, ki še romamo proti večnemu Domu.
s. Vida Tomažič
Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!