+Hribar){kind=link}
Ob godu sv. Tomaža Akvinskega je v 92. letu življenja in 70. letu redovništva končala svojo zemeljsko pot s. Bernardeta (Paula) Hribar, doma iz župnije Železna Kapla na avstrijskem Koroškem.
Paula Hribar, s. Bernardeta, se je rodila 3. junija 1934 v Železni Kapli. Bila je najmlajša od treh otrok očeta Matevža in matere Pavline, roj. Marketz. Družina je bila v drugi svetovni vojni preizkušana, kar je pustilo sledi tudi na Pauli.
Paula je v domačem kraju končala ljudsko in poklicno šolo. Pri šolskih sestrah v Št. Petru pri Št. Jakobu v Rožu je naredila šiviljski tečaj. Življenje redovnic jo je pritegnilo in čez nekaj časa je zaprosila za vstop v Kongregacijo šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Redovno vzgojo je začela v Št. Rupertu pri Velikovcu, 9. oktobra 1956 pa je v Grottaferrati pri Rimu vstopila v noviciat in prejela redovno ime s. Bernardeta. Čez eno leto je tam izpovedala prve redovne zaobljube in se vrnila na Koroško. Štiri leta, od 1957 do 1961, je delovala v sestrinski vezilnici v Celovcu, nato pa dve leti pomagala v vrtcu v Št. Petru. 9. septembra 1962 je v generalni hiši v Rimu izpovedala večne zaobljube. Od leta 1963 do 1969 je spet delovala v vezilnici v Celovcu. Zatem je bila eno leto vzgojiteljica v celovškem Mohorjevem dijaškem domu in naslednje leto pomagala v gospodinjstvu v domu Sodalitas v Tinjah. Od leta 1971 do 1973 je bila v pomoč sestrinski skupnosti v Železni Kapli in v domu za ostarele. V tem času je skrbela tudi za svojo bolno mamo.
Leta 1973 je bila poslana v Št. Rupert pri Velikovcu, kjer je ostala dolga leta. Pomagala je v župnijski cerkvi zlasti s krašenjem ter s posebno zavzetostjo in natančnostjo skrbela za cerkveno perilo raznih župnij. V svoji ljubezni do narave je na sestrinskem vrtu skrbno gojila rože, v hiši pa budno skrbela za čistočo. S kanonično ukinitvijo redovne skupnosti v Št. Rupertu je bila leta 2016 premeščena v Pliberk. Bila je oskrbovanka tamkajšnjega sestrinskega doma, ki ga je leta 2021 prevzela koroška Karitas.
S. Bernardeta je vse življenje v sebi nosila posledice preizkušenj, ki jih je kot otrok doživljala med vojno in po njej. V skupnosti se je z vso natančnostjo posvečala preprostim opravilom, še posebej pa molitvenemu življenju. Z molitvijo je zelo rada podpirala svoje domače, zlasti nečake in pranečake. Dokler je mogla, je posebno veselje našla v gojenju in občudovanju cvetja. Z leti in s pešanjem moči se je vse bolj zavedala svoje krhkosti. Le Bog ve, kakšen križ ji je v življenju zaupal; le on pozna njeno notranje življenje, ki se je včasih v posebnih odtenkih pokazalo navzven, in ga okolica marsikdaj ni mogla razumeti in sprejeti. Gotovo je zaradi tega in svoje nemoči tudi sama veliko trpela. Blizu ji je bila romarska cerkev Marija v trnju nad domačo Železno Kaplo. Mariji je zaupala svoje stiske in se ji priporočala v varstvo.
S. Bernardeti je veliko pomenila evharistija. V svoji podaritvi Bogu in služenju bližnjemu je na različnih krajih skrbela, da so duhovniki lahko pristopili k skrbno urejenemu daritvenemu oltarju in maševali na snežno belih, natančno zlikanih prtih in liturgičnih prtičkih. Kot oskrbovanka doma v Pliberku je bila ob hitrem napredovanju bolezni pri maši navzoča, sodelovati pa ni več mogla. Zadnje dni, ko je v bolezni bíla še zadnji boj, se je njena daritev preizkušala kot zlato v topilnici. 26. januarja je s prejemom zakramenta bolniškega maziljenja milost duha umirila tudi telo. V jutru 28. januarja je mirno zaspala v Gospodu, kot bi izpela pesem pri Mariji v trnju: Razprostri nebeška Mati svoje milostne roke, da odšli bomo bogati, blagoslovi nam srce.
Od pokojne sestre smo se poslovili 30. januarja 2026 v Pliberku. Sveto mašo zadušnico je daroval sorodnik s. Bernardete krški škof msgr. Jože Marketz, somaševali so pliberški dekan g. Ivan Olip in še trije duhovniki, ki so bili povezani s s. Bernardeto v času njenega delovanja v Št. Rupertu in Tinjah. Pokojno s. Bernardeto smo k zemeljskemu počitku na tamkajšnje pokopališče skupaj z duhovniki pospremile sestre, njeni sorodniki, znanci in predstavniki Doma Marija. V trenutku pokopa se je na oblačnem nebu prikazalo sonce, kot bi pritrjevalo Božji obljubi vstajenja mrtvih.
Sestre smo Bogu hvaležne za dar s. Bernardete, za njeno skrito služenje ter apostolat molitve in žrtve. Naj se v objemu usmiljenega in ljubečega Očeta naužije miru večnega življenja.
s. Vida Tomažič