Moj »recept« za srečno življenje je: »Bolj ko pozabljaš nase in se daruješ, bolj si srečen!«
Misel matere Terezije, »da lahko vsak dan naredimo nekaj lepega za Boga«, me je nagovorila že v zgodnjih najstniških letih. Prebrala sem življenjepis matere Terezije v časopisu »Družina« in ni mi dalo miru, dokler nisem ugotovila, da me je prek nje Jezusa vabi v redovništvo. Želela sem iti k materi Tereziji v Kalkuto, vendar se moj ata s tem ni strinjal. Usmeril me je k šolskim sestram. Tam sem v Repnjah naredila šest mesečni gospodinjski tečaj. Nato so mi sestre svetovale, da naredim šiviljsko šolo, da bi kasneje poučevala v gospodinjskih tečajih. To je bilo moje poslanstvo z dekleti, na kar me vežejo zelo lepi spomini. Ko se daruješ, se tudi bogatiš.
Po noviciatu so mi sestre omogočile še katehetsko in orglarsko šolo. Tako sem poučevala verouk v Stični, v Vodicah in v Šturjah kar 30 let. V Repnjah sem poleg verouka imela še moški in otroški zbor ter poučevala otroke v igranju. Dve leti sem bila vzgojiteljica v internatu Šentpetru na Koroškem. Sedaj živim v Mariboru v materni hiši. Tudi tukaj učim verouk v Lenartu v Slovenskih Goricah in na Pobrežju.
Vsak dan posebej molim za otroke s katerimi delam, in njihove starše. Tudi oni molijo zame. To je mreža molitve, s katero se ustvarja močna povezava z Bogom in med nami. Predvsem jim želim pokazati, da jih ima Bog rad. Imam pa dogovor z Jezusom, da on dokonča to, česar sama nisem zmogla narediti. Ves dan je njegov. Ob Jezusu in Nebeški Materi se počutim varno. To izkušnjo rada delim z vsemi, ki jih srečujem na poti.
Moje geslo večnih zaobljub je: »Brez mene ne morete ničesar storiti!«( Jn 15,5)
Kjer koli sem bila, sem čutila, da me Bog vodi in da se mi ni treba ničesar bati.