Bil je 13. oktober 1968, lep, jasen in topel jesenski dan, ko sem zapuščala rojstno hišo. V srcu vesela, da grem za Gospodovim klicem, a tudi trema me je spremljala. Od takrat je minilo 53 let – kar verjeti ne morem, da je že toliko let od takrat …
Sem s. Metoda Šinkovec iz bajtarske družine. Rojena v sedmem mesecu nosečnosti (1.350 g) v s slamo kriti hiši, obdani z gozdom in grmovjem, dobre pol ure oddaljeni od ceste, na bregu sredi hriba, z lepim razgledom na Hudournik, Čepovan in po vsej dolini. To je Dolenja Trebuša na Tolminskem.
Babica je obupala nad mano in baje pri sosedovih izjavila, da se ne splača truditi v hrib, ker da nimam možnosti za preživetje. Očitno pa mi je domači inkubator – kmečka peč – dobro del. A ljudje se tudi motijo … in se motimo, tako sem pri svojih 72 letih še kar dobro.
Moj redovni poklic je gotovo izmoljen in verjamem, da se “prenese”. Želja moje mame je bila, da bi šla v samostan. Prepreke pa so se kar vrstile. Najprej finančne – takrat je bila potrebna dota. Potem je morala skrbeti za ostarelega očeta, po 30. letu starosti pa vstop ni bil več mogoč. Poročila se je pri 38 letih. Oče pred poroko ni kaj dosti zahajal v cerkev. Mama pa je bila praktično pobožna, zelo načitana, z zdravo kmečko pametjo. Nikoli ni pripovedovala pravljic. Je pa nama s sestro pripovedovala razne zgodbe, pogosto o Slomškovem otroštvu, o Mali Tereziki, o sv. Frančišku in bratu Leonu in podobno. Nikoli nisem šla spat ali iz hiše brez njenega križa na čelo. Pozimi smo zvečer vedno molili rožni venec in še vrsto očenašev – vedno tudi za zdravo pamet in srečno zadnjo uro. Čeprav smo bili revni, imam na otroštvo lepe spomine.
Ko sem bila stara štirinajst let, se je po vasi razširila novica, da grem v klošter. In jaz sem se šalila na ta račun. Kasneje pa sem resno začela o tem razmišljati. Nisem pa si upala tega nikomur povedati, prepričana, da so za to primerna le boljša dekleta. Pri sedemnajstih letih sem se na pobudo g. župnika Jožeta Vidriha udeležila duhovnih vaj v Vipavi. To je bilo zame posebno doživetje. Nagovori g. Jožka Benedetiča so me prevzeli.
Življenje pa je teklo naprej. Zelo rada sem se udeleževala kakšnih vaških veselic. Sestra tega ni marala in sem bila vedno jaz pobudnica. Seveda pa po maminem naročilu brez očetovega spremstva na veselico nisva smeli. Mama se tega ni nikoli udeleževala. Bilo pa je zelo zanimivo. Na veselici mi je bilo najprej imenitno, kasneje pa se mi je zdelo vse skupaj zelo nespametno. Kadar pa sem šla k sv. maši, me je pa neka notranja radost, veselje navdajalo ves teden. To je bil glavni razlog za odločitev.
A kako? Pokazala se je odlična priložnost. Pri sv. spovedi me je g. župnik vprašal, kaj nameravam v življenju. In upala sem povedati. G. župnik me je opogumil, ko mi je rekel, da so tudi redovnice čisto navadni ljudje. Zadeva je stekla. In po dobrem mesecu sem že pristala kot kandidatinja v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, stara devetnajst let.
Z veseljem priznam, da mi od vstopa do danes ni bilo niti za trenutek žal te odločitve. Kot v vsakem poklicu se tudi v redovnem zgodi veliko lepega in tudi težkega. Naše skupnosti niso popolne, ker mi, ki jih sestavljamo, nismo popolni. Je pa Božji dar, da mi bolj ostaja v spominu tisto, kar je bilo lepo. In ker je Jezus moja ljubezen, odrešil me je s trpljenjem in vstajenjem, se vse učim sprejemati po Njegovem zgledu.
Moje delo je bilo v glavnem pri bolnikih. Najprej v bolnišnici trinajst let, potem v Domu duhovnikov v Mariboru, pa v Pliberku in potem po naših skupnostih. Kar štirinajstkrat sem se selila. Selitev ni nikoli prijetna, je pa vedno koristna. Bog mi je dal milost, da se ne navežem niti na ljudi, ne na kraj in tudi ne na delo. Za geslo “Glej, dekla sem Gospodova” sem se odločila predvsem zato, da bi z veseljem sprejela delo, ki mi bo ponujeno, kot Božjo voljo zame, seveda, če ga bom le sposobna opravljati.
Vedno bolj se zavedam, da je redovni poklic nezaslužen Božji dar. Hvaležna sem vsem, ki so mi na tej poti pomagali. Pogosto razmišljam, koliko več srečnih ljudi bi bilo, če bi tvegali in se odzvali Gospodovemu klicu. Kliče gotovo. Podpirajmo jih z molitvijo.
s. Metoda Šinkovec
11. oktober 2021