s. Nikolina Rop

Otroštvo

Doma sem v Lormanju, v vasi, ki spada v župnijo sv. Lenart v Slovenskih goricah. V družini nas je sedem otrok in jaz sem najstarejša. Imam tri brate in tri sestre. Ker smo doma v strnjeni vasi, so se pri igri na našem dvorišču zbirali še drugi otroci. Poleg pouka v šoli smo pomagali pri kmečkem delu, vsak po svojih močeh. Največ sem pomagala pri gospodinjskih opravilih in skrbela za mlajše otroke. Pri maši so bratje ministrirali, dekleta pa pela pri otroškem zboru.

Pot v samostan

Misel na samostan se mi je porodila šele po končani gospodinjski šoli v Šentrupertu na avstrijskem Koroškem, ki so jo vodile šolske sestre. Do takrat redovnic nisem ne videla ne poznala niti vedela, da obstajajo ali da dekleta lahko gredo v samostan. Kot otrok sem pomislila, da gre fant lahko za duhovnika in da je škoda, da ne morejo iti tudi dekleta. Ko sem kot gojenka ugotovila, da sestre enkrat na mesec molijo ponoči, sem, ko sem se zbudila, šla molit v njihovo kapelo. Ne spomnim se, da bi tam razglabljala kaj posebnega, ampak mi je bilo lepo. Ko sem šolo končala, sem bila še dve leti zaposlena v gospodinjstvu v Avstriji. Šele tam, 18-letna sama v tujini, sem začela razmišljati in se pogovarjati z Gospodom, ga prositi, naj me vodi, usmerja v življenju, pokaže pot. Seveda sem v tem času tudi sanjala o družini, da bom doma skrbela za otroke in ne bom hodila v službo. Pomislila sem tudi na samostan. Dve leti sem tehtala in iskala, kam naj usmerim svoje življenje. Potem sem poiskala stik s sestro iz gospodinjske šole, ki mi je povedala, da so sestre tudi v Sloveniji. V kratkem času se mi je ponudila priložnost, da se vrnem v domovino in vstopim v samostan. Bilo mi je, kakor da me je Gospod prijel za roko. Nič me ni skrbelo, kako naj tja pridem, kako se bom preselila in podobno. Leta 1970 sem prišla v samostan v Repnje. Vse mi je bilo novo, bila sem odprta, pripravljena na vse, se učiti. Pritegnila me je seveda molitev in skupno življenje sester. Pomagala sem pri raznih opravilih, kar mi ni bilo težko. Že doma sem se naučila, da je treba videti delo.

Gospodinjski tečaji

Po noviciatu sem na željo predstojnic naredila srednjo medicinsko šolo. Zdravstvo in delo v bolnišnici me ni veselilo, zato sem se po končani šoli vrnila v kuhinjo v Repnje. Tam so bili gospodinjski polletni ter mesečni tečaji za dekleta, ki jih je vodila s. Vendelina Ilc. Ko je bila izvoljena za provincialno predstojnico, smo skupaj s sestrami, ki so poučevale ročna dela, šivanje in drugo, vodile tečaj. Počasi sem nadgrajevala kuharsko znanje. Že doma sem kuhala, ob mami je bila to prva učilnica. Tudi samostojno sem že kuhala. V Avstriji sem delala v turizmu kot kuharica in gospodinja, pa še marsikaj drugega je bilo treba postoriti. Tako moje delo v kuhinji traja že desetletja.

Bile so razne oblike tečajev: polletni pa popoldanski sobotni za gospodinje, 14-dnevni tečaji v počitnicah pa predpraznični … Udeleženke so bile različne starosti. Tečaji so se večkrat preoblikovali, dvakrat tedensko za gospodinje in poletni za dekleta, ostali so polletni, v katerih je bilo vedno za en razred deklet. Imela sem tudi kar nekaj teoretičnih predmetov. Vmes sem kuhala z dekleti v samostanski kuhinji, da so se navadile pripravljati obroke tudi za večje število ljudi.

Vedno se še izpopolnjujem, tudi ob vprašanjih, kako kaj narediti, izboljšati, popraviti. Prihajajo tudi nasveti od drugih gospodinj, ki mi kaj napišejo ali opremijo izdelek z idejami, kako je mogoče še lepše, boljše, lažje.

Priprava kuharskih knjig

V začetku sem se kar malo upirala in nisem bila navdušena, da bi pisala recepte za tednik Družina. Vendar je gospod urednik vztrajal. Tako sem začela objavljati v Družini. Recept je moral biti kratek, enostaven, s preprostimi sestavinami, da so ga lahko gospodinje hitro in dobro uporabile. Zanimanje za te recepte je bilo v kratkem času zelo veliko. Bralci so predlagali, da bi jih izdali v knjigi. Uredniki so se za to odločili, ko se je v dveh letih nabralo sto receptov. Mislila sem, da bo dovolj. Vendar so se objave receptov v Družini nadaljevale in vsaki dve leti je izšla drobna knjižica receptov. To je trajalo dvanajst let in tako je izšlo šest knjižic. Nato so želeli, naj bi to izšlo v eni knjigi, seveda malo popravljeno. Lotila sem se tudi tega in počasi urejala recepte. Knjiga je bila dobro sprejeta, iskana. Čez nekaj let je prišla ideja, da je treba knjigo posodobiti in sem nekatere recepte spremenila, nekatere dodala. V celoti je bilo dodano poglavje o otroški prehrani. Dodala sem še preproste klasične recepte od doma, kar sem znala in preizkusila. Seveda so bile to štajerske jedi, kar pa je mnogim ustrezalo. Tako se je to nabiralo, izpopolnjevalo, vedno sem preizkušala tako dolgo, da je recept v količinah za šest oseb uspel. Gledala sem na to, da je praktično, izpustila, kar ni nujno. V osnovi je recept preprost, v opombah pa sem vedno zapisala, kako se lahko izboljša.

Na Radiu Ognjišče

Najprej smo posneli samo en recept, kmalu pa prešli vsak teden na nov jedilnik. To traja že več kot deset let. Ta oblika se je spremenila, kajti poslušalci so želeli pomoč in nasvete v živo. Zdaj lahko sprašujejo in sproti dobivajo odgovore in pomoč pri pripravi jedi. Vprašanja so zelo pestra.

Duhovni vidik na tečajih

Žene tečajnice so bile verne in neverne. Pri mizi smo skupaj molile, nihče ni prej začel jesti. Zelo rade so videle, da sem zraven pri molitvi; včasih pa je molitev prevzela tudi katera od žena. To je bilo zelo spodbudno za vse, da so tudi tiste, ki so že pozabile na molitev pri mizi, videle, kako je, če gospodinja začne obed z molitvijo. Vse leta, ko sem vodila tečaje, sem poudarjala, da miza povezuje. Od mame, od gospodinje je odvisno, ali bodo ljudje radi prišli k mizi, ali bodo točni in dobro razpoloženi ali pa se bodo umikali in zamujali. Za to naj poskrbi mama gospodinja. Lahko je obrok čisto preprost, ampak naj bo okusen in dobro pripravljen. Vedno smo tudi gledale, kako kljub preprostim receptom porabiti sestavine, ki so ostale; poudarek je bil, da stvari ne vržemo proč.

Molitev pa je bila vedno spoštljiva. Vedno so bile pripravljene moliti, zlasti ko smo prešli v Dom matere Margarete v Repnjah, saj je tam naravnost kapela, levo pa kuhinja. Neverujoče so rade prišle tudi malo prej, da smo še kaj rekle o pripravah, verne pa so šle večkrat naravnost v kapelo in ostale tam prav do začetka kuhanja. Velikokrat smo šle v kapelo ob koncu kuhanja ali pa po večerji. Ena ali dve sta še pospravljali, druge, zlasti verne, pa so prav rade stopile v kapelo in smo skupaj molile. Če sem le mogla, sem šla zraven, včasih pa je bilo potrebno še pospraviti po kuhinji in so šle same. Ob koncu smo se še veliko pogovarjale. Večkrat je katera ostala, da je potožila skrbi ali pa tudi spregovorila o veselju v družini in o ta mladih.

To so bili vljudni, značajni ljudje, da so mi bili zgled. Vsaka skupina mi je bila izziv, pričakovanje, ali bo šlo. Vendar smo se že v naslednjih srečanjih res povezale in si pomagale, da smo bile kot ena družina. Marsikatera žena je rekle: Tečaj je zame sprostitev.

Petdeset let redovnica

Prva misel, ki me navdaja, je: Ali je res že toliko let? Hitro je vse skupaj minilo.

Posebno doživetje tega jubileja je bilo v avgustu lepo liturgično praznovanje. Zaradi koronavirusa ni bilo druženja z domačimi in drugimi ljudmi. Tako mirna sem bila pri maši, brez skrbi, pri pogostitvi pa je bilo zelo spontano razpoloženje. Nič me ni zanimalo, kdo bo prišel in kdo ne bo prišel. Praznovanja v tej obliki sem bila zelo vesela in v spominu mi ostaja res lepo doživetje skupnega srečanja ob jubileju našega noviciata.

Kako gledam na svoje redovno življenje? Žal mi je, da ni še bolj temeljito, globlje – ne vem, kako bi povedala. Vesela sem Božjega klica, da sem se lahko nanj odzvala, da mi je bila dana ta milost. S sestrami, s katerimi sem delala, sem se ujela, nisem čutila nikjer nobenih ovir. Da sem lahko napredovala ravno v kulinariki, pa me je od malega veselilo. Čutila sem žegen, čutila, da je vse to delo Gospoda, ki želi, da mu čim popolneje odgovarjam, da sem tu zaradi njega, za njega. S tem in v tej obliki pomagam družinam. To mi je večkrat potrdil tudi kakšen mož, ko je izjavil: Mi smo pa zdaj družina, ko sedemo k mizi. Ali pa: Odkar je šla žena v tečaj, peče kruh doma. In podobno. Nekateri so se celo spravili med seboj, da ni prišlo do ločitve.

Pomembno je, da še vedno ostajam z Gospodom. Vsak dan znova ga prosim, naj me razsvetljuje, mi daje pravo spoznanje; da bom na pravi način znala razumeti, se odločati in tudi pomagati.

Častna občanka občine Lenart

Občina Lenart v Slovenskih goricah me je ob občinskem prazniku na god zavetnika svetega Lenarta, 6. novembra, na predlog župnije imenovala za častno občanko.

24. november 2020

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: naše zgodbe, novice
Oznake: naše zgodbe, novice
Prejšnji prispevek
Vabilo k dobroti
Naslednji prispevek
V advent
Meni