Sestra Ozana Gucić
Doma sem iz Janjeva na Kosovu. Sem prvorojenka v družini enajstih otrok. Moji starši so bili zelo verni. Doma je bilo močno duhovno življenje, saj smo skoraj vsaki dan šli k sveti maši in prejeli obhajilo. Vsak dan smo molili rožni venec. Naša vrata so bila vsem odprta, posebej za siromake.
V naši župniji so bili salezijanci in Marijine sestre. Njihov zgled in vzgoja sta pripomogla, da nas je pet deklet odšlo v samostan. Poseben zgled pa mi je bila sestra Norberta, ki je delala v ambulanti in preko nje sem pri 16 letih začutila klic, da bi lahko tudi sama na neki način pomagala bolnikom. Za to življenje sem se v cerkvi sv. Nikolaja v Janjevu, potrdila pa sem to v cerkvi Matere Božje v Letnici.
Po noviciatu sem končala srednjo medicinsko šolo v Zaječarju. Bogu se zahvaljujem, da so predstojnice začutile mojo tiho željo za delo v bolnici. 16 let sem delala v Boru. Potem sem šla v Niš za glavno sestro na nevrokurgiji in naredila katehetsko šolo v Ljubljani ter učila 30 let verouk v Nišu, Pirutu, Prokuplju, Aleksincu in Leskovcu.
V Sloveniji nisem bila, sem pa hodila na dopust v Maribor, ko je s. Alma Zanjkovič delala v bogoslovju. To je bila moja druga mama. Naučila me je instrumentiranja v Boru. Hodila sem tudi na duhovne vaje v Repnje in na Brezje. Sedaj sem v materni hiši in delam, kar zmorem, tudi v vizilnici. To delam iz ljubezni do Boga. Zelo rada molim.
Praznovala sem že 60 let redovnega življenja. Hvaležna sem Bogu za vse milosti, ki sem jih v življenju prejela. V sebi čutim duhovno radost, veselje, hvaležnost. Obenem globoko doživljam Jezusov križ in vsak križ se me dotakne. Nikoli se nisem ustavila in ostala na tleh. Zmeraj sem gledala naprej, da bo vstajenje.
19. maj 2020