Seveda smem, ampak ali je to tudi pošteno? To je le eno od vprašanj, ki so mi odzvanjala po predavanju Razločevanje v digitalni dobi: kako ne izgubiti pozornosti? (ang. Discernment in the digital era: how not to lose focus?), ki ga je pripravila Mednarodna zveza vrhovnih predstojnic (ang. International Union of Superiors General) 5. novembra 2020.
Ne, točno tega vprašanja, ki je v naslovu prispevka, niso zastavili. Povsem moje je. Pred nekaj časa sem še bila ena od Facebook Pikapolonic. V tem prispevku želim predstaviti le drobec od vsebine predavanja, ki me je nagovorila in povzročila tudi kakšno precej pomembno spremembo v mojem t. i. “digitalnem” življenju. V njem si želim biti čim manj, če pa že, naj to ne bo nepotrebno sprehajanje gor in dol, ampak ustvarjalnost in prinašanje vsebin, od katerih bi lahko imel kdo korist. Enkrat je to kaj humornega, drugič resne vsebine v skrbi za bolj zdrave medsebojne odnose, tretjič moje osebno navdušenje nad Božjo besedo.
Na tej digitalni celini, kot spletni svet poimenuje papež Frančišek, vsekakor moramo oznanjati evangelij. Toda kako? Pomembno je, da pripovedujemo ZGODBE, da ustvarjamo in ne samo konzumiramo, kot vsa potrošniška družba. To pomeni, da se naučimo uporabljati tehnične možnosti in se naučimo veščin, da lahko pride Kristusovo sporočilo do prejemnikov.
Kakšno naj bo to sporočilo oz. kakšen naj bo naš način? Posvetila se bom predvsem načinu.
Pri pozornosti glede komunikacije na spletu nam lahko pride prav Manifest nenasilne digitalne komunikacije, ki ga je prevedla naša s. Vesna Jelen. Na predavanju so predstavili Manifest, ki so ga leta 2017 oblikovali v organizaciji Paroleostili in ga na njihovi spletni strani najdemo tudi v slovenščini. Za namen tega prispevka sem izbrala eno od priredb, ki še malo bolj razloži pomen posameznih točk.
- Virtualno je realno
Vem, da ima vsaka beseda na spletu dejanske posledice in lahko resnične odnose gradi ali ruši. Umirim glas in pospešujem empatijo, spoštljivo poslušanje in, kadar je primerno, humor. Sem dosleden in držim obljube, ki jih naredim na spletu. - Si tisto, kar sporočaš
To, kar sporočam, odseva moje vrednote in identiteto. Podpiram zaupanje in transparentnost. Do sogovornikov sem pravičen in intelektualno pošten. Veliko mi je do tistega, kar sporočam, in mar mi je za kakovost tistega, kakšen učinek dosežem. - Besede izražajo način, kako razmišljam
Sporočam preprosto in jasno z namenom, da me razumejo, in si vzamem čas, ki ga potrebujem, da bi to dosegel. Izogibam se nepotrebnim strokovnim izrazom in vselej podam potrebne informacije. Vem, da bodo moje ideje uspešne le, če jih bom posredoval dobro. - Preden govoriš, poslušaj
Poslušanje ni ukazano. A le če poslušam druge, lahko uresničim, kar želim. Omogočam komunikacijo, odgovarjam na vprašanja, sprejemam kritiko in jo uporabim za izboljšanje. - Beseda je most
Poiščem pravo besedo, ki navdihuje, je prijazna in obsega vse, da ustvarim stično točko in gradim dragocene odnose. Skušam prepoznati interese ljudi, s katerimi komuniciram, da bi razumel njihov zorni kot in bil pripravljen spremeniti svojega. - Besede imajo posledice
Moje besede so pomembne in prispevajo k ustvarjanju skupne domišljije; tega se zavedam in za to prevzamem odgovornost. Imam pogum za to, da na sovražne napade odgovarjam vljudno. - Objavljam skrbno
Kar objavljam na spletu, ima vpliv. Vire in vsebine izbiram in preverjam. Nikoli ne razglašam lažnih ali zaupnih vesti, informacij ali podatkov. Spoštujem zasebnost in ščitim zaupanje. - O idejah je mogoče razpravljati
Ljudi moramo spoštovati. Razpravljanje pomaga, da rasteš. Ko razpravljam o mnenjih in pogledih na stvari, podpiram svobodno izražanje idej. Vedno spoštujem ljudi, njihovo različnost in večkulturnost. - Sramotenje ne pride v poštev
Nasilje je sovražnik učinkovite in konstruktivne komunikacije. Sramotenje ljudi je ponižujoče in neproduktivno. Tisti, ki žalijo in sramotijo, samo kažejo, da nimajo boljših argumentov. Svoje bližnje spodbujam, naj komunicirajo uravnovešeno in nenasilno. - Tudi molk nekaj pove
Je čas za poslušanje, čas za razmislek in čas za odgovarjanje. Vem, kdaj je bolje, da govorim, in kdaj je bolje, da sem tiho; če ostanem tiho, to pripomore k temu, da o pravem času podam jasne odgovore in lahko izražam tudi vrednost in moč.
Toda digitalna komunikacija pogosto vendar ne poteka tako. Veliko novic je lažnih, komentarji so nasilni in res grobi, žalitev Cerkve in vsega, kar so moje osnovne vrednote, ne manjka. V tem trenutku se najbolj spomnim, kakšno bolečino sem čutila v sebi, ko je nekdo nekje napisal, da kristjani “žremo” hostije. Nekdo se norčuje iz tega, kar je meni najsvetejše in vredno čez vse. Naj ostanem mirna, naj nič ne napišem? Takrat sem prosila Jezusa, naj zadrži mojo roko, naj mi pomaga molčati in moliti za ljudi, ki se pogosto skrivajo za nekimi lažnimi identitetami in so zato pogumni.
Katoličani smo lahko in moramo biti drugačni. En pomemben korak pričevanja je že ta, da se tega manifesta držimo vsaj malo, če že ne v celoti. Ostaja pa še veliko izzivov, predvsem takšnih “živih”, ki jih imamo vsak dan v svoji bližini.
Ne, ne bom “Pikapolonica”, ne bom “Bog je ljubezen”, ne bom kaj drugega, ampak bom, kar sem. Tudi na spletu.
s. Polonca Majcenovič