Škof Metod

ŠKOF METOD JE ŠEL OD TOD!

“Škof Metod, odgrnite zaveso tam gori, pokukajte kaj od vrha navzdol. Če vas opazim, vam sigurno pomaham. Vem, da boste pomahali nazaj!”

23. marca 2021 popoldne se je razširila novica o smrti škofa Metoda Piriha. Že dobro leto je, odkar smo sestre v Šturjah izvedele, da njegova bolezen ni ozdravljiva. Sam nam je to povedal. Sprejemal je to kot nekaj vsakdanjega. Iz tega ni delal drame in verjamem, da je tako držo zmogel le zaradi svoje vere.

Nekateri bodo pisali, da je Slovenska Cerkev s tem veliko izgubila, jaz pa mislim, da je kakorkoli z njim veliko pridobila, saj verjamem, da nam bo to, kar je med nas prinašal, ko je bil še na zemlji, sedaj delil z nebes. Gotovo še obilneje. MOLIMO SEDAJ, DA PRIDE V RAJ, če mu morda manjka še kakšna stopnička (prepričana sem, da je pomanjševalnica na mestu).

Veliko bodo pisali o njem, jaz napisanemu dodam le svojo osebno izkušnjo. Osebno sem ga spoznala s svojim prihodom v Šturje. Če je le utegnil, je vsak teden prihajal v samostan maševat in potem se nam je pridružil pri zajtrku.

Preprost, dobrovoljen, domač. Seveda smo sestre komplicirale-za škofa, a on je bil povsem zadovoljen tudi, kadar kaka stvar ni bila čisto na mestu. Opazil pa je, seveda. On je vse opazil.

Beseda nam je vedno stekla. Rad je slišal naše poglede in mnenja ter brez zadrege je povedal svoje. Podelil je svoja doživetja, če ni bilo aktualnega, je pobrskal po zgodovini svojih spominov. Vse si je zapomnil: podatke, dogodke, ljudi. Če je kdaj slišal besedo, ki je ni razumel, si jo je zapisal na listek. Ob priliki je listek potegnil iz žepa in vprašal za razlago. Včasih je kako vprašanje naslovil posebej name kot predstavnico mlajše generacije. Običajno si je razlago kar zapisal.

Zanimal se je za vse mogoče. Komu bi se zdelo morda malo firbčno, a v resnici je bilo čutiti, da nikoli brez iskrenega zanimanja za človeka in s skrbnostjo pastirja. Skrb za Cerkev je imel zapisano v srce. Upal si je misliti tudi drugače. Če česa ni razumel ali pa se mu ni zdelo prav, je vdano sprejel in vedno ohranil upanje in vero.

Ohranila bom njegov očetovski izraz. Tako rad je bil v družbi mladih. Tudi jaz, kot mlada sestra, sem to čutila. Pogosto sem ga vprašala, kako kaj dijaki (stanoval je namreč v dijaškem domu) in vedno je vedel povedati, kaj novega, zanimivega. Nekaj sem jih poznala po imenu, seveda jih je poznal tudi on. Pa vedel je, od kod so, kaj so po poklicu starši … Iskreno se je zanimal zanje.

Sestre smo ga kar pogrešale, ko je z drugim valom korone ponovno nehal prihajati. Nismo si mislile, da ne bo več prestopil praga našega samostana. Ko smo izvedele, da bolezen napreduje, smo le še bolj molile.

Hvaležne smo mu in hvaležne mu bomo ostale.

s. Ema Alič

 

Želite, da vas obvestimo o novih prispevkih? Prijavite se!

Prijavite se na naša e-obvestila!

Od prejemanja se lahko kadarkoli odjavite.

Poiščite nas tudi na družabnih omrežjih:

Instagram
YouTube

Kategorija: novice
Oznake: novice
Prejšnji prispevek
Na Oljski gori
Naslednji prispevek
Veliki petek
Meni