Srečala sem sestre. Gospod mi jih je dal. Za nekatere prej nisem vedela, zdaj ko jih poznam, vem, da so dar.
Bilo je od 16. do 24. avgusta 2025, ko sta na ravni naše kongregacije potekali dve srečanji: srečanje redovnih vzgojiteljic in sester, ki med mladimi delujemo v pastorali poklicanosti. V duhovnem centru Domus Laetitiae v Assisiju se nas je zbralo 24 sester, ki smo prišle z različnih koncev sveta: iz Paragvaja, Argentine, Združenih držav Amerike, Bosne in Hercegovine, Konga, Hrvaške in Slovenije. Spremljalo nas je geslo: »Gospodovo veselje je moja moč« (prim. Neh 8,10).
V začetku tedna smo prisluhnile trem predavateljem: kapucinu br. Štefanu Kožuhu, frančiškanu p. Mirku Mazzocatu, sestri frančiškanki (suora Francescana Missionaria di Gesù Bambino) Simoni Paolini. Četrti predavatelj frančiškan p. Georges Massinelli, pa nas je nagovoril v petek.
Vsak nas je na svoj način uvedel v poslanstvo, ki ga živimo med mladimi. Skozi Božjo besedo in svoje izkušnje so nas spodbujali, da bi lahko bolj predano sledili Kristusu in bi na tej poti lažje spremljali mlade in jim pomagali razločevati njihovo poklicanost.
V nedeljo smo poromale v La Foresto – frančiškovski kraj miru in samote. Tam je Frančišek čakal na operacijo oči in tam sta nastali dve kitici Sončne pesmi: o bratu ognju in sestri vodi. Danes pa je tu komuna oz. skupnost »Mondo X«. Sprejel in nagovoril nas je eden od njenih članov. Njihovo življenje, utemeljeno na frančiškovskem navdihu, zaznamuje predanost delu in zvestoba molitvi. Življenje, ki ga živijo, je zahtevno, a prav to jim je v velik blagoslov.
Ob koncu tedna smo dva dneva zapolnile predvsem s pogovori. Podelile smo si svoje pastoralen izkušnje in poglede. Ustavile se ob svojih načrtih in izzivih, ki nas spremljajo v vsakdanjem življenju. V molitvi in pogovoru smo iskale, kje nas Gospod najbolj potrebuje, predvsem pa, kako naj živimo svojo posvečenost, da bi temu svetu lahko prinašale več Boga. Ob vsem tem je rastla hvaležnost, da smo sestre.
Ob poslušanju predavanj in pogovorih po skupinah je bilo na nas posebej lepo tudi prosto popoldne, ko smo lahko v miru poromale na svete kraje v Assisiju. En dan pa smo skupaj poromale v cerkev svete Marije Velike. Tam je sveto mašo daroval upokojeni nadškof msgr. Piero Coccia, prijatelj in dobrotnik naše kongregacije. Tu smo se še posebej obrnile na bl. (skoraj svetega) Carla Acutisa, mladeniča, ki se je v mladostni radoživosti znal predati Gospodu in mu služiti v ubogih. Naj po njegovi priprošnji najdemo pot do mladih src in jih navdušujemo za Gospoda, da bi ga mogli najti v zakramentih in Božji besedi.
Nedelja, 24. avgusta 2025, je bil naš zadnji skupni dan. Sklenile smo ga s sv. mašo, ko sta bila z nami msgr. Martin Kmetec, nadškof in metropolit v Izmirju v Turčiji, in generalni vikar bratov minoritov p. Igor Salmič.
Sestre z vsega sveta smo se srečale v jubilejnem letu, ki ima za geslo Romarji upanja. Močno sem čutila, kako se v nas prebuja in krepi upanje. Naslonjene na Gospoda moremo v zaupanju in veselju delati korake naprej, kajti On je naša pot. Okrepljena z močnim izkustvom sestrinstva sem se vrnila v domovino hvaležna, da sem smela biti med sestrami, ki svojo posvetitev Gospodu živijo na drugem koščku sveta. Hvaležna sem, da smo po Njegovem klicu ena družina. Da skupaj lahko in zmoremo iskati Božjo voljo in kot družina prisluškovati Svetemu Duhu. Zares, srečala sem sestre. Dal mi jih je Gospod.
s. Ema Alič
s. Aleša Stritar
