Srečanje pastoralne skupine

V soboto, 13. junija 2020, smo se sestre, ki delujemo v pastorali, zbrale na zadnjem srečanju v tem pastoralnem letu. Tokrat v Šturjah.

Zbrale smo se v samostanu, kjer smo sestrinsko poklepetale in se okrepile, nato pa odšle v župnijsko cerkev, kjer smo srečanje začele z molitvijo.

V župnijski učilnici smo v refleksiji ob Božji besedi iz Matejevega evangelija pogledale na pastoralno leto. Pogledale smo, kje in kdaj smo bile sol in luč, kdaj smo bile pokvarjena sol in morda svetilka pod mernikom. So ljudje lahko po mojem poslanstvu bolj slavili našega Očeta?

S. Ema Alič je kratko predstavila novo spletno stran. Sledilo je delo ob dokumentu Veselje evangelija. Razdelile smo se v štiri skupine, ki so krožile. S. Bernarda Gostečnik, s. Polonca Majcenovič, s. Mirjam Černigoj in s. Ema Alič so ob plakatu kratko predstavile temo, vsaka sestra pa je imela možnost dati svoj prispevek. Teme po skupinah so bile: 1. Osebni pristop, občestvo, zakramenti; 2. Božja logika in človeška logika; 3. Naša nepopolnost; 4. Mediji in šolske sestre, pasti, ki jih vidim pri tem, kje lahko sodelujem. Po končanem skupinskem delu smo skupaj pogledale, kaj vse smo zapisale in katere vsebine izpostavile v skupinah.

Po opoldanskem okrepčilu smo se odpravile proti Fužinam v cerkev sv. Antona, kjer smo obhajale sv. mašo, ki jo je daroval šturski župnik, gospod Zoran Zornik. V nagovoru je ob Božji besedi izpostavil nekaj misli. Posebno me je nagovorila misel, ko Elija vrže svoj plašč na Elizeja – plašč predstavlja toplino, skrb za drugega, Božjo ljubezen. Ali ogrinjam ljudi s plaščem Božje ljubezni, pozornosti?

Po sv. maši smo se zazrle v prihodnost. Načrtovale smo naša srečanja ter dejavnosti v naslednjem pastoralnem letu. Predvsem smo se ustavile ob skupnih projektih. Kako laže je načrtovati skupno, ko Duh po vsaki spregovori in lahko nastane vedno nekaj lepega. Tako se je tudi pred nami pokazal nov izziv, ki ga bomo skušale uresničiti v naslednjem pastoralnem letu.

Sledilo je še slovo in odhod domov na vse konce Slovenije in Koroško. Vsako takšno srečanje nas okrepi in poveže, kar nam tudi daje moči pri poslanstvu, ker vemo, da nismo same.

s. Terezija Tomazin

Prejšnji prispevek
Duhovna obnova za jubilantke
Naslednji prispevek
Pokojna s. Gabrijela Stopar
Meni