Provincialne predstojnice in vzgojiteljice splitske, mostarske, bosansko-hrvaške in mariborske province šolskih sester se srečujejo vsako leto na velikonočni ponedeljek v eni izmed provinc. Letos pa je bilo srečanje v provincialni hiši v Sarajevu že na cvetni petek, 11. aprila, ob sklepu vizitacije vrhovne predstojnice s. Veronike Verbič v bosansko-hrvaški provinci.
Sestre so prišle že dan prej. Sprejem je bil domač, živahen, prijeten. Ob prigrizku so poklepetale in spet obnovile medsebojne sestrinske vezi. Čudovito se vedno znova uresničuje Jezusova napoved: „Nikogar ni, ki bi zaradi mene … zapustil … in ne bi … prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester …“ (Mr 10,29-30)
Petek so začele z jutranjo duhovno okrepitvijo: molitvijo in sv. mašo. V pridigi je p. Miro Jelečević, profesor na frančiškanski teološki fakulteti v Sarajevu, v zvezi s prebranim evangelijem spodbujal k prepoznavanju Božjih del v našem življenju in v življenju ljudi, ki sicer nimajo zaobljub, živijo pa globoko povezanost z Bogom in širijo Njegovo ljubezen.
Delovni del srečanja je z uvodnim pozdravom odprla s. Željka Dramac, provincialna predstojnica gostiteljske bosansko-hrvaške province. Vesela prisotnosti vrhovne predstojnice s. Veronike je omenila, da so vprašanja vzgoje obravnavala tudi druga medprovincialna srečanja, sedanje pa je ravno tako priložnost za medsebojno obogatitev in podporo v vzgojnih vprašanjih ter pravo odločanje na ravni vse kongregacije.
Vrhovna predstojnica s. Veronika je nato pozdravila navzoče in poudarila, „kako dobro in prijetno je, če sestre prebivajo skupaj“ (prim. Ps 133), se skupaj veselijo, molijo, se poslušajo in podpirajo. Priporočila je sestram, naj druga drugi pripovedujejo o Božjih posegih v svoje življenje in tako skupaj prepoznavajo smer, v katero Bog vodi kongregacijo.
V delu po skupinah in plenumu so sestre vsake province predstavile uspehe, težave in izzive svojih vzgojnih prizadevanj v začetni vzgoji za redovno življenje. Spregovorile so o mladih v današnjem hitro se spreminjajočem svetu, o izzivih digitalnih tehnologij in njihovem vplivu na mlade. Mladi prinašajo svež veter v naše ustaljene strukture, navdušenje in upanje za prihodnost. Vzgoja danes prav gotovo zahteva drugačne metode kot v preteklosti. Potrebno je stopiti v svet mladih, prepoznati negotovost, rane, potrebe, a tudi njihova hrepenenja. Še vedno pa ostane kot najpomembnejše biti nadvse potrpežljiv, mlade sprejeti, jih poslušati in jih z veliko ljubeznijo usmerjati.
Zelo pomembno je strokovno izpopolnjevanje vzgojiteljic in trajna vzgoja vseh sester, saj vse vzgajajo že s svojim načinom življenja. Pogovor je bil plodovit kljub nekaterim raznolikostim mnenj. Sestre so ponovno doživele, da Bog daje blagoslov tam, kjer vlada medsebojno spoštovanje in resnična ljubezen.
s. Aleša Stritar
s. Ivana Pavla Dominković
