Kako to, da smo šolske sestre sv. Frančiška?
Pomagajmo si z zapisom iz Kronike materne hiše. To besedilo je bilo najverjetneje zapisano med 1935 in 1956, zato zveni nekoliko starodavno, a nam da začutiti duhovno dediščino sv. Frančiška Asiškega.
Sv. Frančišek – in šolske sestre njegovega III. reda
Prvi in glavni naš ustanovitelj je serafinski oče sv. Frančišek Asiški, ki je poleg I. reda – frančiškanov, II. reda – klaris, ustanovil še III. red.
Sveti Frančišek je oznanjal pokoro po raznih krajih svoje domovine s tako vnemo, da je njegova beseda navdušila do skrajnosti vse poslušalce. Vse zapustiti, zapreti se v samostane, to je splošni klic – vseh pričujočih, pa tudi vseh odsotnih! Vse kar trumoma hiti k Frančišku, evangeljskemu oznanjevalcu uboštva. Možje zapuščajo žene in otroke; otroci se poslavljajo od staršev, žene izročajo Božjemu varstvu svoje hiše in hite k asiškemu ubožcu. Kaj storiti? Po pobožni molitvi razsvetljen sklene sv. Frančišek ustanoviti tretji red, red med svetom živečih, v svojih stanovskih dolžnostih zaposlenih kristjanov, red spokornih bratov in sester, red, ki naj pomaga tudi tem delati v duhu sv. Frančiška za svoje posvečenje.
Sveti Frančišek je dal I. in II. kakor tudi III. redu posebna pravila. »Vodilo III. reda«, ki ga je leta 1521 potrdil papež Leon X. z naredbo »Inter cetera«. Ker je to prvotno vodilo tekom časa zastarelo, je sveta kongregacija za redovnike kasneje prilagodila predpise vodila sedanjim časom in najnovejšim cerkvenim odlokom. Sv. oče Pij XI. je dne 4. oktobra 1927 to vodilo znova potrdil. To vodilo III. reda je tudi podlaga naših konstitucij.
S svojim III. redom je hotel sv. Frančišek med svetom živeče ljudi navajati k popolnosti. Ali Božja previdnost je započeto svetnikovo delo porabila še intenzivneje. Po Frančiškovi smrti so se začeli pobožni tretjeredniki zbirati v samostanske družbe. Prepričani so bili, da v sveti samoti z enako mislečimi brati in sestrami, pod duhovnim vodstvom, z vezjo svetih obljub laže ohranijo stanovitnost in dosežejo njim primerno redovno popolnost. Kakor prvi in drugi red sv. očeta Frančiška se je bogato razvijalo tudi samostansko življenje tretjega reda, ki je vzklilo ne samo po Italiji, Franciji, Španiji, Portugalskem, temveč tudi v naših krajih.
Začetnica samostanskih tretjerednic, ki so se pečale s poukom in vzgojo deklet, je bila v Italiji blažena Angelina Marsciano, imenovana po svojem očetu grofu Jakobu Angioballi di Marsciano – Maršanska, po svoji materi grofici Ani pl. Corbara – Korbarska, po svojem ženinu grofu Ivanu de Termic di Civitella – Čivitelska. Imenuje se tudi Folinjska po mestu Foligno, kjer je umrla.
Kronika materne hiše, stran 591 – 592
V nadaljevanju prebiramo, da je bila Amalija (kasneje s. Frančiška Lampel) v Gradcu najprej učiteljica tretjerednica. Mati Margareta Puhar je vstopila v skupnost šolske sestre III. reda sv. Frančiška iz Gradca in v Mariboru ohranila in nadaljevala v tem duhu.
Kdo je bil sv. Frančišek Asiški?
Leta 1182 se je v Assisiju v Italiji Piki in Petru Bernardoneju rodil sin Janez.
Oče ga je iz spoštovanja do žene, ki je bila Francozinja, poimenoval Frančišek. Po naravi je bil živahen, vesel, razsipen in velikodušen. Ko mu je bilo dvajset let, leta 1202, je šel je v vojno med Assisijem in Perugio, med katero je moral za več kot leto dni v ujetništvo. V tem času je hudo zbolel. Prav bolezen ga je privedla do tega, da je začel na svoje življenje gledati tudi z druge plati. Počasi je začel stopati na pot novega življenja.
Poleti 1205 se je Frančišek napotil proti Perugii v južni Italiji, Bog pa je imel zanj drugačne načrte. Ko je bil blizu Spoleta, se mu je sanjalo – in sanje so bile zelo žive – da ga nekdo vabi, naj postane vitez Najvišjega. V sanjah je videl nekoga, ki ga je vprašal: »Frančišek, kdo ti lahko ponudi več, gospodar ali služabnik?« »Gospodar,« je odgovoril Frančišek. Tedaj mu je tisti (ki je z njim govoril) naročil: »Vrni se v Assisi in zvedel boš, kaj moraš storiti.« Bil je prepričan, da je vabilo prišlo od samega Boga in da ga bo vodilo v različne izkušnje.
Približno leto dni je Frančišek preživel v samoti, molitvi in strežbi gobavcem. Leta 1206 se je javno odpovedal očetovi dediščini in jo izročil v roke škofa Gvida. Tako je postal spokornik.
Frančišek si je nadel obleko samotarja in še naprej skrbel za gobavce. Ko je pri sv. Damijanu zaslišal Gospodov glas, ki mu je govoril z razpela: »Pojdi, Frančišek, in popravi mojo cerkev, ki je, kot vidiš, vsa v razvalinah,« (FF 593), je popravil tudi nekaj cerkva okrog Assisija.
Leta 1208 so se mu pridružili prvi tovariši, ki jih je pritegnil njegov način življenja. Z njimi se je leta 1209 napotil v Rim, da bi Inocenca III. prosili za potrditev njihovega načina redovnega življenja. Ob tej priložnosti je nekaj dni živel od miloščine mimoidočih, ker je hotel izkusiti, kako živijo ubogi. Zavedal se je namreč, da pripada Kristusova Cerkev prav ubogim.
Papež je Frančišku in njegovim tovarišem dovolil, da smejo pridigati, Vodilo pa da jim bo potrdil kdaj drugič. »Pojdite z Bogom, bratje, in kot se bo Njemu zdelo primerno, da vas bo navdihnil, vsem oznanjajte pokoro. Ko vam bo vsemogočni Gospod podelil, da boste zrasli po številu in po milosti, se veseli vrnite in mi to povejte. Tedaj vam bom z večjo gotovostjo podelil druge usluge in pomembnejše naloge« (FF 375, Celano, Vita prima di San Francesco).
Novost Frančiškovega Vodila v primerjavi z drugimi vodili tistega časa je bila v tem, da niti posamezni bratje niti kot skupnost niso mogli posedovati nobene lastnine. Frančišek je postal predstojnik novega Reda.
Leta 1212 je Frančišek v cerkvi sv. Marije Angelske izročil spokorno obleko plemkinji Klari, ki so se ji dokaj hitro pridružila še druga asiška dekleta. Nastanile so se pri sv. Damijanu. Tako se je rodil Drugi red sv. Frančiška, klarise, ki so se sprva imenovale »uboge gospe«.
Leta 1219 se je Frančišek odpravil v Egipt, kjer je pridigal pred sultanom Melek-el-Kâmelom, vendar mu ga ni uspelo spreobrniti. Nadaljeval je svojo pot v Sveto deželo, kjer je ostal do leta 1220. Ko se je vrnil, je med brati vladalo nesoglasje. Odpovedal se je službi predstojnika in vodenje reda zaupal Petru Kataniju.
Leta 1221 je Frančišek napisal »Memoriale propositi«. Ko mu ga je papež Honorij III. odobril, je postalo prvo Vodilo spokornikov sv. Frančiška, ki jih pozneje poznamo kot Tretji red sv. Frančiška. Istega leta so Frančiška prosili, naj napiše Vodilo za svoje brate. Napisal ga je, vendar ga sv. oče ni odobril, ker je bilo dokaj dolgo in težko. Frančiška so prosili, naj s pomočjo br. Leona in br. Bonizza znova napiše krajše in bolj zgoščeno Vodilo. To novo Vodilo je papež Honorij III. odobril 29. novembra 1223.
Septembra 1224 se je Frančišek umaknil na goro La Verna, kjer je preživel 40 dni v postu in trpljenju, ki ju je radostno sprejel. Tam je Frančišek prejel rane, znamenja križanja. Gospod mu je razodel, da ga ni naredilo podobnega Kristusu telesno trpljenje, ampak ljubezen do Njega.
Frančiška so prinesli v Assisi, kjer je ostal dve leti, ko ga je zaznamovalo telesno trpljenje in skoraj popolna slepota. To pa v njem ni oslabilo ljubezni do Boga in do stvarstva, kar je izrazil v Sončni pesmi, ki jo je napisal v Assisiju, najverjetneje leta 1225. V njej hvali sonce in naravo kot brate in sestre.
Ležeč na goli zemlji je umrl blizu Porciunkule v soboto, 3. oktobra 1226.
Frančiška je za svetnika 16. julija 1228 razglasil papež Gregor IX. Je zavetnik Italije.
